Že nekaj let opazujem, kako kruto se Slovenija igra z delavci, ki danes predstavljajo najmanj cenjen in zaščiten del prebivalstva. Verjetno se vsi zgražamo nad krutostjo nekaterih velikih delodajalcev, ki zaposlujejo delavce iz tujine. Ti niso le izkoriščani, ampak tudi lačni in premraženi in živijo v pogojih, ki ne zagotavljajo ne zdravja ne dostojanstva. Večkrat živijo tudi izolirano od ostalega prebivalstva Sloveniji, tako da se med nami zagotovo počutijo kot tujci. Ali je razlog za to dejstvo, da večinoma prihajajo iz balkanskih držav, ali iz revnejših dežel do katerih imamo Slovenci tradicionalno vzvišen odnos? To je pomembno vprašanje, saj se dotika vprašanja, kdo in kakšni smo Slovenci.
Prva in najlažja stvar, ki nam da občutek, da smo pravični, je zgražanje nad nečim. To je pogosta reakcija Slovencev posebej še, odkar so mediji ugotovili, da od tega lahko lepo živijo. Zdi se, da več ko je zgražanja, več je občutka, da smo pravični. Vendar ne smemo zamenjati zgražanja za pravičnost. Zgražanje je zgolj instinktivni odziv, pravičnost pa se začne z zavestnim dejanjem.
Najlažji odziv na krivičnost je sodba. A s tem, ko smo prišli do sodbe, smo naredili še globolji rez med lastnim občutkom za pravičnost in med objektivno krivico. Našli smo krivce, ki jih bomo izolirali in obsodili. Našemu čutu za pravičnost bo tako zadoščeno. Toda naši izkoriščani delavci, ki so žrtve krivičnosti, soljudje, ki že več mesecev čakajo na plačo in se komaj preživljajo, še vedno nimjo nič od tega. Kot da se na tej točki pri nas vse zaključi. Sledi še izgon delavcev, ko jim poteče delovna viza, mi pa lahko spimo z bolj mirno vestjo in upanjem, da se to ne bo več ponovilo.
Menim, da smo se na ta način znašli na najnižji stopnji človečnosti. Tisti, ki so žrtve izkoriščanja, so postali tudi sredstvo za potešitev občutka pravičnosti ljudi, ki se zgražajo in obsojajo. Mislim, da smo si glede tega vsi podobni, tako kristjani kot nekristjani. Vsi smo ujeti v samoopravičevanje. Na neki način so na boljšem tisti, ki ne sledijo Kristusu, ker ne poznajo njegovega načina boja zoper krivičnost. Jezus ne sodi z razdlje kot razsodnik, temveč daje glas ljudem, ki ga nimajo ali ga ne morejo imeti. Njegov način boja zoper krivičnost je solidarnost s tistimi, ki trpijo krivico. Dejstvo Kristusove inkarnacije sloni na tem, da je Bog hotel biti eden izmed nas in nas skozi našo lastno izkušnjo izpeljati iz človeške padlosti. Ker kristjani kot skupnost, Cerkev, v tem svetu dajemo Kristusovemu duhu telo, da še naprej deluje med nami, se moramo na krivičnost odzvati z resnično solidarnostjo z izkoriščanimi.
Kako smo lahko solidarni? Zagotovo ne na daljavo. Potrebno se je zavzemati za popravo krivic, da izkoriščanim damo svoj glas, da jim neposredno pomagamo s sredstvi, da poskrbimo za njihove duševne in duhovne potrebe. Potrebno jim je vlivati realistično upanje in iskati poti za poravnavo krivic. Za to niso potrebna nobena državna dovoljenja, potrebna je samo človečnost.
Ko tako razmišljam, se sprašujem, kako se na stanje delavcev v Sloveniji odziva Cerkev. Na kateri stopnji solidarnosti se nahaja? Ne spomnim se, da bi se o tem kaj pisalo ali da bi se naši dostojanstveniki o teh stvareh posebej izrekli. Prepričan sem, da se Karitas, ki je najbolj pozitivna stran naše Cekve, odziva po svojih močeh. Ne vem pa, če se za izkoriščane delavce zanima še kdo. Mogoče bo več zanimanja, ko bomo spoznali, da gre pri delu za pravičnost in solidarnost za nas vse. Za našo človečnost gre.
Foto: Radio Krka
