Zlovešča rast napetosti v javnosti, demoniziranje vsega desnega in vse hujše žigosanje z nalepko fašizma kličejo v spomin misel filozofa Georga Santayane: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.«
Klen Slovenec ob tem spontano pomisli na narodov razkol v času druge svetovne vojne in na to, kako nujno je treba premišljevati o tem razkolu, da se nam nič tako strašnega ne bi ponovilo. A ker se na žalost vse bolj razkriva, da je med nami kar nekaj takšnih, ki bi tudi danes probleme reševali z revolucionarnimi metodami, je treba premislek o preteklosti morda zastaviti drugače. Ker nam še zdaleč ni uspelo razviti reflektiranega odnosa do komunistične strahovlade, je nujno, da računamo tudi s ponovitvijo preteklih totalitarnih praks.
Če nasprotnike označite, da so fašisti, pomeni, da vse je dovoljeno
Tako se postavlja hipotetično vprašanje, ali bi protikomunistična stran v času okupacije lahko ukrepala tako, da bi zrušila tako zunanji okupatorjev kot notranji komunistični teror in bi bil končni izid državljanske vojne drugačen. Če bi akterji imeli priložnost ponovitve, kaj bi morda naredili drugače? Ali bi bilo možno spremeniti kaj tako ključnega, da protirevolucionarni tabor na koncu ne bi bil samo moralni, ampak tudi dejanski zmagovalec? Predstavljam si, da bomo v večnosti gledali filme tipa, kaj bi bilo, če bi bilo … Dobro pa bi bilo že danes to vedeti.
Z znanstvenimi raziskavami, kot je knjiga Slovenski razkol dr. Jožeta Možine, bomo sčasoma dobili adekvatnejšo predstavo o takratnem dogajanju in morda tudi ideje o morebitnih alternativah, a ta pot pred nami se zdi še dolga. Takoj pa lahko zavijemo na pot preventivnega izogibanja nasilju. Psiholog Marko Tušak je v oddaji Odkrito takole opisal nujni pogoj, pod katerim smo do drugih lahko nasilni:
»Za to, da do ljudi lahko postanemo agresivni, moramo te ljudi razčlovečiti. V nekdanjih jugoslovanskih vojnah so vsi Hrvati na srbski strani postali ustaši in vsi Srbi na hrvaški strani so postali četniki. Zakaj? Ker če si ti poskušal soseda, ki sta se štirideset let lepo razumela, spraviti nasproti drug drugemu, da se bosta pobijala, tega nisi mogel narediti. Če pa si rekel: ‘To so ustaši,’ si to lahko naredil. Za to, da zmoreš biti agresiven do drugih, moraš drugega razčlovečiti. S tem povečaš, spodbujaš agresivnost.«
Vskočil je voditelj oddaje Igor Pirkovič: »Ampak to je nevarno, ker se potem tega ljudje nalezejo!« Dr. Tušak je nadaljeval:
»Če mi daste boriti se z dojenčki, prijaznimi, lepimi, nežnimi, ne morem biti agresiven. Če mi daste nasproti vojne zločince, bom znal biti agresiven do njih. In če vi naredite nasprotnika za fašista, pomeni: vse je dovoljeno.«
V umu in srcu brez sovraštva se šele rojevajo pravi odgovori na probleme
Ta strup načrtnega razčlovečenja se vsak dan zliva na nas iz vseh mogočih medijev. Kar navadili smo se na surovo komunikacijo, osebno diskreditacijo, celo na pozivanja k pobijanju in iztrebljanju. Valove rastoče jeze in sovraštva nekdo pretkano napeljuje na svoj mlin. In vse postaja nevarno dovoljeno.
Toda če je mogoče načrtno delovati v smeri razčlovečenja, ali je mogoče delovati tudi v nasprotni smeri, torej v smeri počlovečenja? Nekje sem prebrala:
»Nebesa ali pekel so v nas, odvisno od tega, koliko prostora pustimo enemu ali drugemu. Če brcneš psa, prepustiš prostor peklu, če ga pobožaš, daš prostor nebesom. Če enega ubiješ, je to pekel. Če enega rešiš, so nebesa. Izbiraš sam.«
Ali je enako tudi z odnosom do levih ali desnih, do cepljenih ali necepljenih, do kolesarjev ali antikolesarjev, do pobožnih ali nepobožnih, do vaših ali naših? Če bi nam uspelo z osnovno empatijo ohraniti spoštljiv odnos do drugih in drugačnih, bi ohranili tudi svoje človeško dostojanstvo in nebesa v sebi.
V umu in srcu brez sovraštva se šele rojevajo pravi odgovori na probleme.