Nikdar v življenju si nisem mislil, da me bo kdaj kaka knjiga tako predramila, kot me je Slovenski razkol. Vendar se tudi to zgodi. Zgodbe o tem, kako je moja recenzija nastala in o odzivu nanjo, tega si pa niti v najbolj norih sanjah nisem predstavljal. Vendar sem danes zelo vesel, ker mi je nekdo pomagal pritisniti tipko »pošlji«, da sem ta zapis poslal dr. Jožetu Možini.
Slovenski razkol prebudil željo, da je Jože Možina prišel v partizansko Cerkno
Verjetno se g. Možina ne bo nikoli zavedal, kaj je v meni vse sprožil s svojo pohvalo. Bil sem resnično ganjen in prevzet. Ne, nikoli si sploh nisem predstavljal, da bom govoril z njim, ker se mi je zdel (in je še) zvezda tv-ekranov. Njegovi dokumentarci so pri meni zmeraj naleteli na odziv, saj sem se po vsakem spraševal, o njem razmišljal, v meni so pustili globok pečat. Ne nazadnje, čeprav nisem bil na Madagaskarju, sem bil ravno v ta dokumentarec najbolj čustveno vpet. Na pol jokal sem, ko sem zagledal njo, ki sem jo čakal in dočakal. Pa oddaji Intervju in Pričevalci, ki odstirajo zablode našega naroda v preteklosti in trpljenje teh, ki so bili žal drugačni. In navsezadnje, kdo neki sem jaz, ki bi mu Jože Možina posvetil pet minut?
Vendar se je kljub moji nejeveri vse razvilo ravno v nasprotno smer. Knjiga Slovenski razkol, ki me je predramila, je v meni sprožila samozavest in klic, da je dovolj spanja. Prebudil sem se v smislu, da sem se aktivno politično profiliral. Da sem, četudi za nekoga še bolj čuden, postal še bolj jasen v svojih stališčih. Želim si, da se svet okoli mene zbudi; da, covid-19 je prišel in bo tudi odšel. Še in še bi lahko našteval. Toda želja, da bi nekega dne v Cerkno pripeljal samega Jožeta Možino, je v meni tlela od prvega dne, ko sem knjigo prebral. Sicer se sedaj ne spomnim, kdaj točno sem ga povabil k nam, vendar vem, kako zelo vesel sem bil, ko je pristal na to.
Slovenski razkol pomaga razumeti partizanski poboj Cerkljanov med drugo svetovno vojno
Verjetno se nisem v polnosti zavedal, kaj to pomeni: Jože Možina in partizansko mesto Cerkno. Nekako ne gre skupaj, vendar je pri meni odmevalo ravno drugače: da je še kako potreben temu kraju. Tri leta in pol sem kot oskrbnik delal v Bolnici Franji, simbolu humanosti v tistih norih časih med drugo svetovno vojno. Za vedno bom hvaležen vsem, ki so mi takrat rešili življenjsko eksistenco. Pa vendar, ko se danes oziram nazaj, ugotavljam, da nikoli nisem bil tako z srcem v službi. Tako kot danes me je že takrat preganjala tragedija v Cerknem, ko so partizanske sile pobile 14 nedolžnih Cerkljanov pa še dva cerkljanska duhovnika, kaplana. Nikoli nisem mogel razumeti tega grozodejstva, vendar mi je ravno knjiga Slovenski razkol začela pri tem pomagati. Da ne smem soditi, temveč razumeti okoliščine in dejanja ljudi, ki so se odločali, kot so se. Nič nisem imel z vojno, pa vendar me je zmeraj tako motil napis na osrednjem spomeniku v Cerknem, ki je pravil, da so »domači izdajalci« krivi za smrt 47 nedolžnih slušateljev partijske šole, ki je bila med vojno v Cerknem. In še danes, po toliko letih, imajo ZZB komemoracijo v njihov spomin.
O mrtvih nič slabega, vendar me njihova vztrajnost nagovarja. Moti me pa danes ta pasivnost nas vseh, tudi kristjanov, ki ne zmoremo imeti na Lajšah osrednje slovesnosti z mašo in vsem, kar spada zraven. Kje je tista zagretost iz 90. let, ko je bila na Lajšah slovesna maša z vsemi visokimi gosti in govorniki, ki so nam polagali na dušo, da naj tega ne pozabimo, da naj nam bo resnica sveta. Zaradi tega in še mnogo drugega je bil Jože Možina klican v Cerkno.
Možinovo predavanje v Cerknem je bilo balzam za ranjene duše
Organizacije tega obiska, sem se lotil sam s pomočjo žene, ki vidi širše kot moški in intuitivno spozna, kaj vse je še treba storiti. Uvodni govor sem spremenil najmanj 20-krat, ker se je spotoma spreminjal. Vendar je bil govor še najmanj; v življenju se z novinarjem, ki ga občudujem, nisem nikoli niti videl. Vendar sta me stisk roke in jasen pogled razbremenila bremena, ki sem si ga naložil.
Zelo dobro obiskano predavanje, ki ga je z pomočjo zgodovinarja Renata Podbersiča ml. imel dr. Jože Možina, je dobilo potrditev, da smo imeli v Cerknem literarno kulturni presežek zadnjih 30 let. Odzivi in pogovori z ljudmi po predavanju pa so me nekoliko vrgli, saj nisem vedel niti čutil, da je bolečina zaradi dogodkov še zmeraj tako huda. Da je še ogromno neraziskanega. Da pa je to predavanje delovalo kot nekakšen balzam za ranjeno dušo, ki je potrebovalo pravega sogovornika. Ko sem videl, kako zelo si je vsak človek želel samo spregovoriti z g. Možino in kako veseli so bili podpisa knjige, ki so jo kupili, se je trud poplačal in izplačal.
Danes sem zelo zadovoljen, pomirjen in jasnih misli. Vem, da smo za Cerkno naredili nekaj tako velikega, da bo čas pokazal svoje. Želim si le, da ga nis(m)o zadnjič videli v naših krajih. Vem namreč, da ima še veliko povedati.
