“Nadzorovan in umirjen proces”, s katerim naj bi prišli do volitev, zgleda drugače. Ne tako, da tisti, ki naj bi proces nadzorovali in umirjali, odstopajo pod težo objektivne (najmanj te) odgovornosti za korupcijo. A to, zaradi česar je LDS Katarine Kresal pred dvema mesecema (in pred skoraj poldrugim letom ostala v koaliciji), ni bil proces, ki ga je treba nadzorovati in umirjati niti ‘boj’ za pravno državo. Bilo je nekaj drugega, nekaj, kar ‘gleda’ tudi iz same odstopne izjave Kresalove, na videz skrajno politično korektne (in iz ministričinega ravnanja dan prej): ne spoštovanje institucij pravne države ali ‘javnih koristi’, ampak premislek, kaj se bolj ‘splača’ s stališča ‘osebnih’ interesov.
Do države odgovorna stranka – in njena predsednica – bi najkasneje včeraj ravnali drugače. Najprej bi izrazili obžalovanje zaradi svojega ‘prispevka’ k temu, da se je nezaupanje v vlado še poglobilo in upravljanje države, kolikor je to še mogoče, naredilo še bolj nemogoče, nato pa premiera pozvali k – ‘nadzorovanemu in umirjenemu’ razpisu predčasnih volitev. Zaradi popolne diskreditiranosti te vlade (oziroma njenih ostankov), njene ‘vsebinske’ in ‘operativne’ nesposobnosti, da naredi kar koli pametnega in navsezadnje njene dvomljive legalnosti. Poziv na predčasne volitve bi bil edini spodobni razlog, da LDS ostane v koaliciji.
/ … /
Da bi bil rebalans, s katerim bi Pahor Slovenijo rad utrdil na ‘varni strani radarja’, sprejet, pa ni prav verjetno. Stranka se tega nemara zaveda bolje od svojega predsednika, predvsem pa jo verjetno tu in tam že grabi strah, da ji vsak mesec več na oblasti vzame nekaj odstotkov podpore.
Tisto, na kar so socialni demokrati računali še pred mesecem ali dvema, je namreč že bolj ali manj neverjetno. Gospodarskega okrevanja, ki bi ga ljudje čutili, ne bo, nevarnost, da se bodo razmere še poslabšale, pa je dobesedno iz dneva v dan hujša, saj je svet videti že malce čez rob naslednje recesije. Če Pahor meni, da je za državo dobro, kar sta Zapatero in Socrates menila, da ni, potem se moti, a zgleda, da mu tega nihče ne zna prepričljivo razložiti. Prej bo iztiril francosko-nemški vlak.
/ … /
Pahor pa nas je v tem času naučil, da so mogoče tudi nemogoče spremembe. Recimo takšna, po kateri največje vladne stranke že v naslednjem mandatu niti v državnem zboru ne bo več. Res nemogoče? Morda, a sam ta trenutek ne bi stavil na več kot štiri stranke: SDS, SLS, Desus in SNS. Če nam lahko pomaga le še bog, naj ne odlaša do takrat!
Več: Razgledi
