V poletnem zatišju je nepričakovano zagledal luč sveta dokument Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede predlogov ukrepov na področju delovnopravne zakonodaje. Nepričakovano zato, ker nismo vajeni, da bi se naše vladne službe kar na lastno pobudo kdaj odzvale na resne težave v družbi in napisale kaj takega, kar bi zadeve res poskušale premakniti v smeri rešitev.
Predlogi so (žal jih ni mogoče najti na uradnih straneh Ekonomsko-socialnega sveta, ki jih je obravnaval) spodbudili razpravo, a se je ta skoncentrirana le v eno točko: odpuščanje delavca zaradi »porušenega zaupanja«. Razprava se zdaj vrti v domeni populističnih sindikalistov, kar ne daje posebnega upanja, da bi končno prišli do resnega razmisleka o tem kaj vse bi kazalo premisliti glede teme, ki nas vse res zadeva.
Nedvomno je okvir zakonodaje, ki zadeva zaposlitvene pogodbe, temeljna pristojnost države. Nihče si ne želi, da bi se država umaknila in prepustila določanje osnovnih parametrov odnosov med delavci in delodajalci (ne glede na javnost ali zasebnost sektorja) dvema strankama, vpletenima v pogodbo. Ko prebiram o divjem kapitalizmu, ki je menda ugrabil zakonodajo za namene izkoriščanja delavcev, se resno zamislim o neverjetni zagnanosti naših sindikatov, ki niso vsi po vrsti vztrajno protestirali takrat, ko so propadali gradbeni velikani in puščali za seboj polomijo najbolj dodelanega modela dogovorne ekonomije v duhu nacionalnega interesa. Kako naj človek take sindikate zdaj resno jemlje? Žal imajo še vedno kar močno besedo v okviru sprejemanja zakonodaje in bistveno večjo moč prepričljivosti ima 1000 glasno tulečih sindikalistov, ki plačano protestirajo pred vladno palačo, kot jo ima 1000 zasebnih podjetij, ki si ne morejo privoščiti zapraviti ure in ure neproduktivnega postopanja po ljubljanskih ulicah, saj bodo v tem času beležili čisto izgubo.
V dialog o potrebnih spremembah naše ureditve delovnih razmerij bi morali pogumno zakorakati vsi: najprej delodajalci zasebnega, predvsem izvoznega sektorja, ki so v času krize uspeli držati nad vodo slovensko gospodarstvo. Besedo bi morali dobiti tisti, ki so zadnjih 10 let ne le preživeli, ampak tudi odplačevali kredite, zaposlovali, izplačevali redne plače in na koncu ustvarili dobiček. Ti so zdravo jedro in vedo, kaj in kako je treba ravnati danes, da dočakaš jutri.
Nato bi besedo morali dobiti mladi iskalci zaposlitve, ki si podajajo kljuke in pišejo prošnje, a kljub diplomam v žepu in volji do dela prej dobijo delo v drugih državah kot v Sloveniji. Morali bi pojasniti svoje videnje delovnih razmerij v vseh oblikah, ki bi jih bili pripravljeni sprejeti, da bi začeli svojo kariero. Zakaj je v njihovih očeh študentsko delo nekaj samoumevnega, delo za določen čas pa ne?
Besedo bi morali dobiti tudi delavci zaposleni po raznih ustanovah v javnem sektorju, kjer so delovna mesta vezana na uspešnost kandidatur na razpisih in projektih. Kako gledajo in dojemajo zavest, da je njihovo delo možno zagotoviti in plačati le, če bo na drugi strani vir prihodkov in torej potreba po njih samih?
Bizarni so odnosi med delodajalci, ki delavce načeloma zaposlujemo zato, ker potrebujemo nekoga, ki bo delo opravil ter delavci, ki so nekomu pripravljeni ponuditi svoje znanje, sposobnosti in čas v zameno za denar. Bizarni zato, ker se je nekje vmes država odločila, da ko delavec podpiše pogodbo o zaposlitvi nastane med njem in delodajalcem samoumevno trajna vez, ki na delodajalca prevali skrb, da delavcu zagotovi delo in plačo.
Iz te bizarnosti, ki je spremenila delodajalca v podaljšano roko socialne države, so se razvili različni dodatni ekscesi, ki odnose med delavcem in delodajalcem spreminjajo iz pričakovane obveze dela in storilnosti za plačilo v pričakovano rentno plačilo, ki ima z delom, storilnostjo in učinkovitostjo čedalje manj korelacije.
Trg dela se je porušil, ker se na plačo gleda kot na socialni transfer. Trd dela se je porušil, ker smo ubili naravno selekcijo med dobrimi in slabimi delavci in delodajalci. Klavzule o odpuščanju delavcev so v pretežni meri problematične zaradi napačne predstave, da bodo predvsem zasebni delodajalci takoj masovno odpustili kup ljudi. To lahko storimo že danes, le dražje je in odvetniki dobijo veliko denarja. Interesa po takih anomalijah ni, niti ni tega pričakovati, saj vzgoja in izobraževanje novih delavcev stane več kot nekoliko manj produktiven starejši delavec, ki ima kakšno drugo kvaliteto (recimo lojalnost…). A država s poseganjem v naše odnose z delavci povzroča škodo predvsem njim: ker jim z diktatom določa pravice (delodajalcem pa stroške), smo postali otopeli glede razmislekov o nagrajevanju tistega kar je v posamezni organizaciji res pomembno. Uravnilovka na področju pravic, prejemkov in kriterijev za odpuščanje išče najmanjši možen skupni imenovalec med celim spektrom različnih panog, kar pa je samo po sebi nesmiselno in nas vse prilagodi na najslabše izhodišče.
Potrebujemo reforme trga dela tako, da bo delo vrednoteno enako: če ga opravlja študent, praktikant, starejši delavec ali pogodbenik. Potrebujemo tudi drastično večji nadzor, hitrejše kaznovanje in pritožbeni postopek. Hkrati potrebujemo tudi bistveno manj obsežen zakon, saj je socializem, ki je v urejanju delovnih razmerji videl glavno poklicanost države, že davno mrtev. Trg dela mora postati v večji meri stvar odgovornosti delavcev, ki bodo razumeli, da njihova zaposlitev ni samoumevno trajna z blagoslovom države. Mora postati tudi okvir delodajalcem, ki bodo razumeli svojo odgovornost do delavcev, sankcije zaradi kršitev in prenehali v zaposlenih prepoznavati breme poslovnemu uspehu.
V pripravah na to reformo bi bilo nujno, da tudi katoliška združenja (delavcev, delodajalcev in študentov) prispevajo svoj vložek. Tako bi lažje razumeli poglede na pojmovanje vloge kapitala in podjetništva v konkretnem slovenskem prostoru, saj vemo, da smo na ravni globalne cerkve podvrženi dokumentom, ki imajo svoje zgodovinske podlage v drugačnih sistemih. Škoda bi bila, če bi to razpravo dopustili le družbenim akterjem, ki svoje korenine lahko najdejo v skupni ideološki podlagi, saj politično vladni del izvira iz nekdanje ZKS, sindikati so nasledniki socialističnih sindikatov, gospodarski del je pa prevečkrat le mešanica direktorjev pretežno državnih podjetij, ki jim težko pripišemo razumevanje težav malih podjetnikov in obrtnikov.
