Čas za osvobajanje – več vesti in samozavesti

Avtor: Jože Dežman. Vir: Slovenski čas. Z več strani slišimo, naj se krepko zamislimo nad našim sobivanjem v Republiki Sloveniji in naj smisel države opredelimo na novo.

Med kar nekaj predavanji v zadnjih letih sem različnim občinstvom zastavljal dve vprašanji. Prvo je, ali se čutijo Slovence, in če se, zakaj. Ljudje sicer pritrjujejo, da so Slovenci, vendar ne znajo izraziti zakaj. Ubesedenje istovetnosti je zelo skromno. Npr. da so rojeni v Sloveniji, da govorijo slovensko, da so delavni.

Drugo vprašanje je, ali smo Slovenci zgodovinski zmagovalci. Če si na vprašanje o slovenstvu ljudje odgovarjajo samo po sebi umevno pritrjevalno, pa tega odgovora pri vprašanju o zmagovitem slovenstvu ni. Prej nasprotno.

Breme nepredelane zgodovine je ena najhujših zavor v slovenski družbi. Zato taka negotovost v samozavedanju, kdo smo, in zato tak dvom o naši zgodovinski vlogi.

Alenka Puhar je leta 1992 povzela, da je “slovenski avtoportret ženskega spola. Skozi vse predstavljeno obdobje (1918–1991, op.p.) se slovenska identiteta konstantno in izrazito izraža skozi ženski princip”. Ta ženskost pa “eo ipso pomeni tudi odsotnost moškosti in s tem inferiornost”. Potem Puharjeva opozori, da se je v prelomnih letih osamosvajanja in po njih pokazalo, da “je mogoče razbrati silovit odpor do mož, ki po svojem značaju ali funkciji personificirajo trdi, moški, militantni element”.

Da se po dveh desetletjih to samodojemanje v vlogi neodgovornega otroka ni bistveno spremenilo, nam nazorno kažejo trenja ob počastitvah zmagovitih moških – npr. od Jožeta Pučnika do Janeza Drnovška, pa tudi ogorčenje nad “vlado”, “politiko”, “državo”, ki ga izražajo t. i. vstajniki in vstajnice, ker se ne počutijo varne v topli maternici.

Kako je prišlo do take kastracije?

Nacionalna birokracija

Milovan Đilas je v svoji zadnji knjigi o razpadu komunističnega novega razreda o njegovem samouničenju poudaril, da bi pravzaprav pri tem zajedalskem, neustvarjalnem, zgodovinsko poraženem oblastnem tipu morali govoriti o nacionalni birokraciji. Kot načelu, ki duši ustvarjalnost, ki kastrira, zastruplja sebe in družbo.

In raziskavam tega pojava ter zdravljenju od te hude obolelosti velja posvetiti posebno pozornost. Naj opozorim na tri knjige.

Ali Žerdin: Omrežje moči – epicentri slovenske politične in ekonomske elite – Žerdin raziskuje zanimiv tranzicijski obrat v političnem nadzorovanju državno obvladovane ekonomije.

Odlično napisana knjiga me je spravila malce v zadrego, ko sem začel brati imena nekaj sto tistih močnih. Za večino še nikoli nisem slišal. Ker sem mislil, da je z mano nekaj narobe, sem povprašal še nekatere, ki so se s knjigo ukvarjali, pa so bili v prav taki zadregi.

Žerdin nam pokaže, da je v letih 2005 in 2009 z novimi vladnimi koalicijami prišlo do velikih menjav v gospodarstvu. To je nenavaden odhod v preteklost: »Če je vladajoča stranka hkrati tudi najpomembnejši kadrovski bazen za funkcije v gospodarstvu, se s tem reproducira logika rekrutacije v ekonomsko elito, značilna za obdobje realnega socializma.« Rezultat pa je po Žerdinu v skladu z Đilasovo obsodbo nacionalne birokracije: »Gre pa tudi za pojav, ki ima ekonomske razsežnosti. Podjetja, ki so kontaminirana s političnimi kadri, so … preprosto manj učinkovita.«

Torej bi bilo bolje, da bi stotine anonimnežev, ki čakajo na politično naročilo, začelo svojo borbo za uveljavitev na trgu.

Bernard Nežmah: Časopisna zgodovina novinarstva – Povsem z drugega vidika kot Žerdin z ekonomskega se Nežmah loti informacijskega kapitala. Prehod novinarjev v hlapčevanje titoističnemu sistemu in ideologiji kot neprimerljiv zdrs v brezumno papagajščino opiše z izredno nazornimi primeri. Našteje novice, ki bi morale vsakega normalnega novinarja spraviti v ustvarjalni trans, partijski pisuni pa so čakali, da jim bo partijski šef povedal, kaj naj napišejo. Tudi tovrstna birokratska mentaliteta hlapčevskega novinarstva je eden izmed fenomenov slovenske tranzicije.

Prav gotovo bi bila za novinarstvo zanimiva kadrovska analiza omrežja moči, ki hlapčuje politiki. Obenem pa bi bilo zanimivo, če bi Žerdinovo knjigo dopolnili s konkretnimi primeri bankrotov, ki jih za seboj puščajo direktorski junaki, pa najsi bodo iz Foruma 21 ali pa iz SME Union Slovenija.

Igor Omerza: 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića – Če nam Žerdinova in Nežmahova knjiga govorita o uradnikih nacionalne birokracije, pa Omerza seže v jedro poslovanja titoističnega novega razreda. Ugrabitev Srba Bate Todorovića je bil federalni projekt, ki ga je izvedla slovenska ekipa pod Janezom Zemljaričem. Ugrabitev v Italiji, stalinistični sodni proces in smrt Todorovića je bil dosežek, ki je Janeza Zemljariča izstrelil v vrhove. Todorovića so ugrabili 25. februarja 1975, Zemljarič pa je nato postal republiški sekretar za notranje zadeve, predsednik izvršnega sveta, podpredsednik zveznega izvršnega sveta, nato predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji.

Če nam Žerdinova in Nežmahova knjiga predstavljata gospodarstvenike, ki v hlapčevanju politiki uničujejo gospodarstvo, in novinarje, ki v hlapčevanju politiki/ideologiji uničujejo resnico, pa Omerza govori o tistih, ki morajo na svoji poti na oblast do vratu zabresti v politični kriminal. Skratka, to je podoba stricev iz ozadja.

Ultralevičarsko ali titofilna nostalgija

Božo Repe je v Dražgošah spet prodajal partizansko gibanje kot osvobodilno, čeprav nam številne odločbe ustavnega sodišča govorijo, da je leta 1945 nastopil samo drugačen totalitarni red. Prav tako je govoril o tem, da se v Sloveniji dogaja konservativna revolucija. To je lep primer totalitarnega spreobračanja resnice. Vstaja je namreč več kot očitno (ob vsem spoštovanju do upravičene jeze ljudstva) nastala v režiji tistih, ki bi radi obdržali svoje hlapčevske in stričevske položaje, ki bi se radi še vedno igrali revolucionarno-nacionalno birokracijo, ki vodi v samouničenje. To je gnili ultralevičarski konservativizem!

Ker so temeljni nosilci vstajniškega dogajanja tudi sindikati, ki hočejo braniti nacionalno birokracijo v javnem sektorju, naj navedem Petra Frankla, ki v Financah omeni ultralevičarsko kastracijo šolstva: »Šolstvo, ki ne razširja podjetnosti, ne razume, kaj je svoboda, in nima pojma, kaj pomeni odgovornost do sebe in drugih, ter predvsem malikuje zgodovinske in osebnostne simbole, je rakava rana naše družbe. Dokler bo velika večina vrednot, ki jih goji ‘elita’ naše države, izrazito bolj leva, kot je ta denimo v Skandinaviji, se nam ne bo pisalo dobro, še posebej v kriznih časih ne.«

Starši in šolstvo se moramo vprašati, kako to, da imamo tako visok vpis študentov in tako malo diplomirancev. Kako razvajena in kako moralno skisana je naša mladina, da ne dojame faliranosti kot življenjskega neuspeha in travme? Koliko je pripravljena pomisliti na ora et labora?

Še bolj nazorno pa nam mladina postavi ogledalo s tem, da odhaja po uspeh v beli svet. Dokler se uspešni od tam ne bodo začeli vračati v domovino, nam bodo pripovedovali, da tukaj še ni okolje, kjer bi lahko živeli.

Vir: Slovenski čas