Čas kot psihološka kategorija

padalca_„Nimam časa!“ „Dolg čas mi je!“ „Celo večnost te nisem videla, nič se nisi spremenil!“ „Povej hitro, mudi se mi!“

Kako ljudje danes zaznavamo čas?

Dolgčas

Ko smo pred leti začeli z uličnim delom v okviru projekta Skala ter se ob poznih večernih in nočnih urah srečevali z mladimi v ljubljanskih blokovskih naseljih, je bil uvodni pozdrav pogosto enak: „Kako si? Kaj dogaja?“ Tudi njihov odgovor je bil skoraj vedno enak: „Nič! Dolgčas …“  Zanimivo je – ali pa tudi ne –, da danes,  dvajset let pozneje, ni veliko drugače. Pred kratkim sem sedel na kavi z naključno skupino študentov. Bili so z vseh koncev Slovenije – iz Dravograda, Kočevja, z Jesenic, iz Sevnice … V nekem trenutku se mi je v duši zavrtel film v preteklost, ponovil sem jim tisto vprašanje: „Kaj se zanimivega dogaja v vašem kraju?“ Odgovori so bili skoraj identični odgovorom, ki so jih mladi pred skoraj dvema desetletjema sredi noči izstrelili na kakšni od ljubljanskih ulic: „Nič! Vse je mrtvo. En sam dolgčas …“

Mladostniki enako kot njihovi vrstniki pred dvajsetimi leti na prvo žogo zelo hitro odgovorijo: „Kako je v šoli?“ „Dolgčas.“ „Kako je doma?“ „Dolgčas.“

Čas je v nekem smislu res „rabelj kruti“, kot se je izrazil Prešeren. Če trenutkov dneva ne zapolnimo s čim smiselnim, če jih ne napolnimo s smiselnimi opravili, postane čas res dolg, začne se vleči v brezkončnost, spremeni se v dolgčas.

Dolgčas je tisto občutje, ko človek zavestno ali podzavestno čuti, da je duša zastala v togosti, v notranji nebogljenosti. Dolgočasenje pomeni beg iz vsakdanjosti v neko pasivno obliko otopelosti v upanju, da „se bo s časom vse uredilo“. Toda dolgčas je kot močvirje: ko se zapletemo v občutek dolgočasja, ta z minevanjem ur v prazno ne pojenja, ampak se navadno še poglablja in stopnjuje. Spirala navzdol je pogubna: če je ne presekamo, končamo v apatiji.

Pomanjkanje časa

Po drugi strani je paradoksalno, da se danes praktično ni mogoče izogniti splošnemu vtisu, da ljudje nimamo časa. Vedno kam hitimo, kljub trdemu in prizadevnemu delu se težko izognemo občutku, da seznamu obveznosti ni videti konca. Dom, služba, konjički, take in drugačne stvari … Zmanjkuje časa za branje, za družino, za obiskovanje prijateljev, za kakovostno vzdrževanje socialnih vezi.

Starši pogosto tarnajo, kako težko najdejo čas za igro in sobivanje z otroki, starejši ljudje tarnajo čez mlajše, pogosto svoje otroke, da si ne vzamejo nobenega časa zanje in da komaj kdaj pridejo na obisk, otroci so zaposleni z dejavnostmi, ki jim poleg šole od jutra do večera zapolnjujejo urnike. Pritiski v službi napolnjujejo ljudi z občutkom, da so vedno v zaostanku – dela je vedno več kot časa, ki je na razpolago, da bi delo kakovostno opravili.

Občutek in dejstvo, da nam v tempu, kakršnega živimo, primanjkuje časa, poraja v vsakdanjem življenju številne stiske, probleme in nesporazume.

Čas za pomembno v življenju

V obeh primerih, naj se dolgočasimo ali imamo občutek, da nam časa kronično primanjkuje, gre seveda za psihološko občutje preživljanja časa. „Čas je v fiziki intenzivna količina, ki kaže na to, da si dogodki sledijo drug drugemu. Pojem ‘kasnejšega dogodka’ temelji na privzetku o vzročnosti,“ se glasi definicija časa v Wikipedii. Dan ima namreč, objektivno gledano, za vse in vsakogar enakih 24 ur, kljub temu, da se enemu zdi, da tečejo urini kazalci počasi, drugemu, da tečejo prehitro. Ko govorimo o času, govorimo torej o lastnih zaznavah poteka svojega življenja.

Za ljudi, poslanstvo in stvari, ki so nam v življenju resnično pomembni, vedno najdemo čas. Ali natančneje: ne, da ga najdemo, vzamemo si ga.

Če so nam pomembni otroci in odnos z njimi, bomo za to našli čas. Če verjamemo, da je pogovor hrana partnerskega odnosa, bomo zanj našli čas. Če menimo, da potrebujemo čas za svojo duhovno rast, ji bomo namenili čas. Če nam je odnos s prijateljem pomemben, ne bomo imeli težav in mu namenili uro svojega časa.

Vprašanje odmerjanja časa torej ni vprašanje tiktakanja ur, ampak vprašanje teže in pomena, ki ga v svojem življenju odmerjamo pomembnim ljudem, dogodkom in stvarem našega življenja. A pri občutjih in odmerjanju časa gre še za nekaj več: čas, ki ga odmerjamo v sekundah, minutah, urah in dnevih, kaže na našo lestvico vrednot. Na to, kaj nam je v življenju res pomembno in kar je za nas obrobnega pomena. Ne na splošno pomembno, ampak pomembno v določenem trenutku našega življenja.

Čas v jedru res pomeni vzročnost, ki jo doživljamo kot minevanje. Toda hkrati drži: občutek minevanja, odhajanja v človeku vedno znova odpira – na drugi strani – vprašanja prihodnosti. Vse razsežnosti človekove eksistence so v vsakem trenutku skrite v biti človeka: preteklost, sedanjost, prihodnost. In tudi slutnja transcendence. Četrte dimenzije našega bivanja.

Foto: Grega Sulejmanović

Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik spletnega portala Stopinje.