Čakš: Prenehajte težiti s to kulturo!

Ampak kaj je sploh ta, za narodov blagor tako opevana kultura? Se kot takšna denimo kvalificira v sofinanciranju projektov tako visokega umetnostnega nivoja, da ga lahko razume le avtor sam in pogojno skupina napol zadetih hipijev? Se morda odraža v dobro plačanih nastopih, kjer se elita nasmiha intelektualnim domislicam o »pičkastih« in »klovnovskih« političnih nasprotnikih? So morda integralni del te kulture tesno zaprta vrata za sposobnega mladega režiserja polnega idej, ki nato v tujini posname film svetovnega formata z milijonskimi dobički? Tovrstnih primerov v slovenski kulturi je nešteto in praksa kaže, da bolj kot je projekt zavožen in manj ljudi kot doseže, večja je verjetnost, da bo izdatno financiran iz državnega proračuna. Oziroma, kot je Mitjo Okorna odpravila Majda Širca: »Mitja, saj ti se boš znašel. Toliko ljudem, ki se ne znajdejo, moramo še pomagati.«

…..

Petra Majdič, Tina Maze, Anže Kopitar, Rašo Nesterović, Primož Peterka in številni drugi, so zvezdniki svetovnega formata, ki za slovensko integriteto in prepoznavnost naredijo stokrat več, kot politiki, gospodarstveniki in kulturniki skupaj. In glej ga zlomka, vsi ti in številni drugi so se v svetovni vrh svoje panoge prebili brez samostojnega ministrstva za šport. Le kako jim je sploh lahko uspelo, bi se, če bi verjeli aktualnim kulturnim protestnikom, danes lahko vprašali? Morda zato, ker so sposobni, pridni, vztrajni, delovni, ustvarjalni, zagotovo pa ne pa zaradi institucionalne ureditve njim pripadajočega resorja.

Zato si po eni strani želim, da mi vendar že prenehajo težiti s to kulturo, obenem pa se zavedam, da je to le uvertura v mandat teženja vsepovprek. Danes kulturniki, jutri sindikati, pojutrišnjem študentje, drug teden upokojenci, ves čas pa novinarji in protivladno nastrojeni mediji. Časov udobnega parazitiranja za tuj denar je pač nezadržno konec.

Od zdaj naprej bomo živeli od tega, kar bomo ustvarili sami. Če bo pa to le preveč omejevalo našo notranjo svobodo, pa predlagam, da se namesto na ulice, podamo v sadovnjake in hmeljišča. Med obiranjem sadežev narave za 3 evre na uro, tudi ustvarjalnega navdiha zagotovo ne bo zmanjkalo.

Vir: Rok Čakš, Drugi svet