Za razumevanje, zakaj se je Slovenija znašla v tako zavoženem položaju, si poglejmo izjave štirih vplivnih politikov vladajoče SD. Vse so mlajše od tedna dni, kažejo pa predvsem odtujenost cvetobera slovenske vladajoče elite od življenjskih tegob delovnih Slovencev, ki plačujejo davke in polnijo proračun požrešno dragega državnega aparata.
1. Starosta SD Miran Potrč je v petek na primer dejal, da se bodo, če bo premier dobil zaupnico, potrudili vladati do rednih volitev.
Ta izjava me pravzaprav edina navdaja z optimizmom, saj jo lahko razumem, da država še ni povsem na kolenih in da politika na oblasti še vedno lahko poskrbi za izbrane prijatelje. Kajti po petih zaporedno izgubljenih referendumih in ob anketnem podatku, da več kot tri četrtine volivcev ne podpira te vlade, se oblasti za vsako ceno drži samo še tisti, ki lahko brez nje ogromno izgubi.
2. Finančni minister Franc Križanič: Državni zbor bo s sprejetjem rebalansa letošnjega proračuna dal znamenje finančnim trgom, da Slovenija obvladuje stroške.
O ekonomski učinkovitosti sedanje vlade pove podatek, da je ta v treh letih povečala dolg države z 8,33 milijarde na skoraj 16 milijard, rezultatov zapravljenega denarja pa ni nikjer. Edina ideja, ki jo Križanič ima in ponavlja kot svojo mantro, je: več davkov, ne pa varčevanje. Zato je tudi odločen vpeljati davčne blagajne in nepremičninski davek, Slovenija pa daje tujini predvsem eno znamenje: izogibajte se te države, posla se tu ne da delati.
3. Igor Lukšič: »Kaj hočemo? Brezplačne šole? Učinkovito univerzo in čim višjo stopnjo izobrazbe? Ali hočemo imeti zdravstveno varstvo na sedanji ali še na višji ravni?«
Mar najverjetnejši Pahorjev naslednik na čelu SD meni, da bomo kakovostnejšo izobrazbo svojim otrokom zagotovili z njegovimi transferi proračunskega denarja v Stožice? Zelo verjetno sicer je, da Lukšič iskreno verjame v to, kar govori. Njegove zamisli so lepe, toda Slovenija si jih ne more privoščiti. Žal. Prej si bo to priznal, manjšo škodo bo naredil Sloveniji.
4. Borut Pahor: »Gremo v pravi smeri, in zato ker gledam z vedrino in optimizmom v prihodnost, si ne znam predstavljati, da bi bilo drugače.«
Če je prava smer, da se Slovenci še vedno upokojujejo pri 61 letih in Slovenke pri 58, da podjetja propadajo množičneje kot ob propadu Jugoslavije, da je od 107 tisoč brezposelnih kar 38 tisoč brezposelnih mladih, se nam do konca mandata te vlade zares obeta zlata doba.
Ampak sodeč po izjavah leve politične elite, so se vladajoči odločili, da bodo v čim širši zasedbi na stolčkih obsedeli do samega bridkega konca. In morda še celo po njem. Imajo namreč neverjetno srečo, da se po nasprotnem bregu sprehaja dejansko samo Janez Janša. Ljudje mu ta hip sicer zaupajo, da bo udaril po mizi in voz potegnil iz blata.
Vendar za ljudskim upanjem ni pravega žara: Janša pač ni neznanka in v prvem poskusu vodenja vlade je storil bolj malo za to, da bi ga lahko imeli za človeka, ki bi se uprl prevladujoči populistični socialistični miselnosti. Če levici v času, ki si ga te dni mrzlično kupuje, uspe najti svojega janšo z malenkost več sveže krvi, bo igra spet povsem odprta.
Vseeno pa ostaja še eno neodgovorjeno vprašanje: če z Janšo prosto po Lukšiču prihaja razdejanje države, kako bi korektno opisali položaj države, ki ga zapušča Pahorjeva ekipa? Nekaj predlogov: opustošenje, razsutje, razpad, razkroj …
Vir: Finance
