Pogosto opažam, da sodobna družba stremi k vzpostavljanju črno-belih konceptov življenja. Nekatere stvari do konca zakomplicira, medtem ko poskuša druge do konca poenostaviti. V to slednje spada tudi predstava o brezpogojni ljubezni. Pred dnevi je v neki družbi pogovor nanesel na to temo in se zapletel ob vprašanju, ali v resničnem življenju brezpogojna ljubezen obstaja, oziroma kaj brezpogojna ljubezen sploh je. Že sam pogovor je nakazoval, kako različno jo razumemo in si jo predstavljamo.
Obrazi brezpogojne ljubezni
Da, brezpogojna ljubezen seveda obstaja. Brezpogojno je ljubil, recimo, Maksimilijan Kolbe, ko je v taborišču stopil iz vrste in ponudil svoje življenje v zameno za življenje sotrpina, družinskega očeta, ki je, potem ko je bil določen za plinsko celico, jokajoč obupoval, kaj bo po njegovi smrti z njegovo družino in njegovimi majhnimi otroki. Brezpogojno ljubijo številni starši svoje še nerojene otroke, ki potrkajo na vrata življenja ob „nepravem trenutku“. Brezpogojno ljubezen vidimo v številnih družinah, kjer otroci in drugi sorodniki po najboljših močeh skrbijo za svoje onemogle ali dementne starše. Brezpogojno ljubijo starši, ki sprejmejo svojega otroka in se odločijo za življenje kljub črnim napovedim zdravnikov. V vseh primerih vidimo, da gre za osebne odločitve posameznikov, ki se odločijo, da svoje ljubezni do drugega ne bodo z ničimer pogojevali.
Kaj je še brezpogojna ljubezen? Tudi dejanja odpuščanja so sad brezpogojne ljubezni. Odpuščanje v zakonskem odnosu, odpuščanje med možem in ženo, odpuščanje otrokom, ki se ne držijo dogovorov, odpuščanje med prijatelji, nenazadnje tudi odpuščanje, sprava v narodu, če in ko do nje pride, nosi v sebi semena brezpogojne ljubezni.
Ključno je torej vprašanje, kaj brezpogojna ljubezen sploh pomeni. V čem, na čem temelji? Ali pomeni brezpogojno ljubiti slepo sprejemati vse, kar drugi, tudi nam bližnje in drage osebe, počnejo? Je brezpogojna ljubezen slepa ljubezen?
Ali je, recimo, mati Terezija ljubila ljudi s skrajnega roba družbe brezpogojno? Ali Pedro Opeka ljubi svoje Malgaše ob vsem, kar zanje stori, brezpogojno? V bistvu jih ljubi, jim želi vse najboljše, a ne ljubi jih brezpogojno v ozkem pomenu besede: postavlja jim namreč pogoje, od njih pričakuje in zahteva določena ravnanja, ki jim ob njegovi ljubezni in skrbi pomagajo, da se sami naučijo skrbeti zase, za svoje življenje, za svojo družino. Zoran Milivojević pravi, da si brezpogojno ljubezen zaslužijo samo otroci tja do drugega leta starosti in osebe, ki trpijo zaradi različnih duševnih motenj. Z drugimi besedami, otroke ljubimo brezpogojno na način, da jih vzgajamo. Resnična vzgoja pa je vedno tudi omejevanje in pogojevanje. Vzgoji brez pogojevanja pravimo permisivna, torej taka, ki otroku vedno vse dovoljuje, ki ustreže vsaki njihovi kaprici. Ta pa vodi, kot nam je pred več kot desetimi leti nazorno povedal Bogdan Žorž, v razvajenost, ki je, kot pravi, rakasta rana sodobne družbe.
Brezpogojna ljubezen v vsakdanjem življenju
Kako je torej z brezpogojno ljubeznijo v vsakdanjem življenju? Najprej lahko ugotovimo, da si brezpogojno ljubezen prepogosto predstavljamo preveč dobesedno. Jo razumemo zgolj etimološko, brez globine in večplastnosti, ki pa je preprosto ne moremo in ne smemo prezreti. Poglejmo primer. Partnerja pričakujeta drug od drugega brezpogojno ljubezen. Pričakujeta pravzaprav tisto, kar sta si obljubila na poročni dan: biti drug ob drugem in drug za drugega v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči. Toda v trenutkih nesoglasij, ki jih življenje nujno prinese, utegneta mož ali žena kot očitek drug drugemu hitro navreči, češ: „Saj si mi obljubil brezpogojno ljubezen!“ Ali: „Ko bi me brezpogojno ljubila, bi me sprejela takšnega, kot sem, potem bi bilo vse lažje. Tako pa – sami očitki!“ Brezpogojna ljubezen in sklicevanje nanjo postaneta tako zadnje orožje, ki ga zakonca potegneta iz rokava v trenutkih nesoglasij in prepira. Ko se to zgodi, spremenimo brezpogojno ljubezen v njeno nasprotje: v očitek in žuganje.
Ljubezen je predvsem darovanje, podarjanje. Nekaj, kar sam komu dajem, podarjam. Zahteva po brezpogojni ljubezni je, nasprotno, pričakovanje, na kakšen način bom od drugega dobil ljubezen, ki briše temeljno razsežnost ljubezni: podarjanje. Ko kdo od drugega zahteva brezpogojno ljubezen, se postavi na stališče, da ima pravico do ljubezni drugega, da mu jo je drugi dolžan izkazovati ne glede na njegovo ravnanje, in pozabi, da je prava ljubezen lahko vedno in zgolj samo podarjena. Mit o brezpogojni ljubezni postane pogosto tako samo še ena od nešteto stvari, za katere je sodobni človek prepričan, da mu pripada, da ima do nje pravico. Ali drugače, pogosto postane samo še ena v vrsti zahtev in pričakovanj, s katerimi hranim svoj egoizem in utrjujem egocentrično vizijo (lastnega) sveta.
Ljubezen ni nikoli abstrakten pojem. Utemeljena je na pravičnosti, spoštovanju, dobroti, potrpežljivosti, kot pravijo številni avtorji. „Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost“ (Vincencij Pavelski). „Brez spoštovanja ni resnične ljubezni“ (Immanuel Kant). „Ljubezen ima dve spremljevalki: dobroto in potrpežljivost“ (Dante Alighieri). Brez vzajemne pravičnosti, solidarnosti, sočutja in vzajemne slišanosti postane v vsakdanjem življenju demagogija, prepogosto priročen izgovor za prikrivanje lastnega egoizma in zadovoljevanja svojih potreb. Sklicevanje na brezpogojnost ljubezni za vsako ceno in preko vsake mere, podkrepljena z občutkom, da ima posameznik pravico do nje in da mu jo je drugi dolžan izkazovati, pomeni v svojem bistvu razvrednotenje resnične ljubezni.
Brezpogojnost ljubezni
Brskal sem po knjigah in po zbirkah pregovorov ter iskal definicije ljubezni. Pesniki, pisatelji, misleci, ljudska modrost in nenazadnje tudi Sveto pismo opisujejo ljubezen s celo plejado različnih izrazov. Na najbolj strnjen način opiše bistvo ljubezni Pavel v Hvalnici ljubezni, ki si ga mladoporočenci pogosto izberejo za svoj poročni obred z željo, da bi postal vodilo skupne življenjske poti. Pavel našteva, kaj vse in kakšna je ljubezen: potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane in nikoli ne mine (prim 1. Kor 13,4–7). Tu se Pavlov opis ljubezni konča.
Kaj hočem povedati? Samo to, da ob naštevanju obrazov ljubezni Pavel ne omenja, da je zakonska ljubezen brezpogojna! Brezpogojna ljubezen se zgodi, ko postane podarjanje vzajemno, ne zgolj enostransko pričakovanje. Brezpogojno imam pravico in dolžnost ljubiti, nimam pa se pravice nanjo sklicevati v trenutkih, ko bi od drugega rad izsilil kaj, do česar nimam naravne pravice.
Ljubezen je v svojem jedru komunikacija, podarjanje in prejemanje. Zahteva po brezpogojni ljubezni temu dialogu ne daje teže, ker človek v središče postavi sebe.
Je bilo v zgodovini človeštva vedno tako težko prepoznati skrite, prefinjene obraze lastnega egoizma?
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
