Trk indoktrinirane podzavesti z zavestjo
V izvensodnih množičnih pobojih prizadete osebe so namreč nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Brez »ampak«, brez sodbe, brez jeze zoper te osebe.
Slovensko kolektivno podzavest bremeni nerazrešeno vprašanje o izvedbi totalnega oboroženega udara slovenskih komunistov v ta narod. Med perečimi podvprašanji je najbolj pereče tisto o izvensodnem množičnem pomoru nedolžnih oseb.
Fikcija demokratične razprave – primer Kocbeka
Pri tem se bomo v prispevku osredinili v fiktivno demokratične razprave, saj so osnovni mehanizem slovenske notranje konfuzije. To konfuzijo namreč posebej močno zapletajo prav fingirano demokratične razprave, ki sprožajo v našo podzavest svojo prokomunistično indoktrinacijo in povzročajo zmedo.
Med tovrstnimi silovito, a nekritično, promoviranimi razpravami so zagotovo odgovori intervjuvanega Edvarda Kocbeka v knjigi Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, ki je izšla sredi 70. let prej. stol. Pri čemer smo Slovenci in Slovenke ujetniki svojega globokega spoštovanja do obeh tvorcev navedene knjige, to je uglednih stoletnikov Borisa Pahorja in dr. Alojza Rebule, ki sta mogočna varuha prokomunistične indoktrinacije v razpravnih odgovorih Edvarda Kocbeka.
Tovrstne razprave ob videzu humano demokratične razprave, ki dejansko ne obstaja, sprožajo svoj patogeni nukleus v slovensko kolektivno podzavest. Poglejmo primer: »Z močnejšo skrbjo je Kocbeka navdajala usoda domačih nasprotnikov […] partizanska vojska je [okrepljena s pomočjo poraženih italijanskih topničarjev] zajela več kot 1.200 tako imenovanih belo- in plavogardistov, pripadnikov vaških straž, tudi duhovnikov, in se po hitrem postopku odločala za sankcije: septembra in oktobra 1943 je usmrtila več sto ljudi. [Edvard Kocbek] niti najmanj ni dvomil o njihovi krivdi in potrebni kazni […]. » (cit. po A. Inkret, In stoletje bo zardelo: Kocbek, življenje in delo, 2011, s. 214).
Edvard Kocbek ni žrtev – primerjaj prispevek Ne-sojeni, a promovirani Edvard Edi Kocbek (tu).
Mehanizem slovenske notranje konfuzije
Omenjeni videz demokratične razprave nastaja zaradi vizuelno pietetnega govora o izvensodno pomorjenih osebah, v katero pa se hkrati vselej med vrstice implicira novo izvensodno obsodbo zoper izvensodno pomorjene nedolžne osebe. Na primer tako, da se med vrsticami sodi krivdo zoper izvensodno prizadete osebe. Ali pa se izvensodno prizadete osebe, ki še danes niso niti veljavno identificirane, med vrsticami identificira z obsodilno identifikacijo »kolaboranti«, »domobranci«, »izdajalci«, »morilci« ipd.
Demokratična razprava je vse čas fingirana. Argumentirana je zgolj na videz, hkrati pa pretanjeno implicira prokomunistično indoktrinacijo, tako da se:
– po eni strani vselej implicira izvensodno obsodbo zoper v udaru izvensodno pomorjene nedolžne osebe, s čimer se prizadete osebe še danes v razpravi zablokira,
– po drugi strani se z navedenim zavaruje udeležence udara pred ugotovitvijo parametrov, mestoma še danes trajajočega, totalnega udara slovenskih komunistov v ta narod.
Fikcija demokratične razprave je osnovni mehanizem slovenske notranje konfuzije, ki mora prenehati.
Domneva krivde v totalitarizmu
Kajti še danes gre dejansko za okoliščine, v katerih izvensodno pomorjene nedolžne osebe niso veljavno niti še identificirane. Ne le neidentificirane. Tudi druge okoliščine, v katerih so te osebe prizadeli, še danes niso ugotovljene. S prokomunistično izvensodno obsodilno identifikacijo je prizadetim osebam, ki sploh še niso niti veljavno identificirane, odvzeta starodavna varovana človekova pravica o dokaznem bremenu tistega, ki zatrjuje.
Slednje je sestavni del njihove varovane pravice do domneve nedolžnosti. Zoper izvensodno prizadete osebe ni načela domneve krivde. Iz domneve krivde izhajajo namreč le totalitarni sistemi. Domneva nedolžnosti pa je nujna in logična posledica delovanja sistema pravne države. Kar v totalitarni državi slovenskih komunistov ni nikoli obstajalo – »ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in, se v njej hudo kršijo človekove pravice« (cit. po tretji uvodni izjavi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije).
Krivda in nedolžnost sta, razen v totalitarnem sistemu, tako postopkovno kot po vsebini nasprotna pola. Nedolžnost je namreč stanje, v katerem pogoj krivde ni izpolnjen. To je lingvistično jasneje razvidno v srbskem jeziku, kjer je krivda – »vinost«, nedolžnost pa »nevinost«.
Nedolžnost pomeni, prvič, da izvensodno pomorjena oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, drugič, da mora krivdo dokazovati tožilec in ne obdolžena stranka (dokazno breme), in tretjič, da mora sodišče, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.
Tu je jedro kolektivne notranje konfuzije, ki mora prenehati. V izvensodnih množičnih pobojih prizadete osebe so namreč nedolžne osebe. Nedolžne osebe. Brez »ampak«, brez sodbe, brez jeze zoper te osebe.