Pred časom mi je v roke prišel zanimiv spis Žige Žigona iz druge polovice 17. stoletja. Spis govori o predanosti in premišljevanju. Predanost primerja z odlikama kremena in železa. Pravi, da ju ne cenimo zaradi tega, ker ne poznamo koristnosti ognja, ki je njun proizvod. Šele, če ognja ne bi bilo, bi spoznali, kakšno vrednost nam predstavlja vse skupaj.
Da bi spoznali pa je potrebno premišljevati. Žigon pravi, da mnogi zametujejo odliko premišljevanja, ker ne poznajo odlik predanosti, ki iz premišljevanja izhaja. Po Tomažu Akvinskem povzame, da je predanost gibkost in prožnost volje, takšna naravnanost, da se lahko in naglo ukloni vsemu tistemu, kar sodi k pokorščini Bogu. Torej predanost kot gorečnost. Da pa bi prišli do te stopnje, potrebujemo spoznanje. Tu Žigon nakaže bistveno razliko med vero in filozofijo. Pri slednji namreč misel izhaja iz subjekta, pri veri pa je najprej oznanilo, nato pa se oznanjeno premišljuje. Avtor zapisa pokaže, da je predanost dragocena vrednota, saj so si zanjo prizadevali sveti očetje in tudi preko njenih učinkov, s katerimi je spreobrnjence preobrazila iz strahopetcev v srčne vernike, ki so izgorevali v ljubezni do Boga in njegove postave.
Vprašanje, ki si ga v nadaljevanju zastavlja Žigon, je torej povsem na mestu: Kaj je zbor kristjanov brez predanosti? Ugotavlja, da je to samo množica mlačnežev, slepcev, pohabljencev in usahležev, ki niti ne pričakujejo, niti ne dočakajo prihoda angela. Vpraša se tudi, kaj je duša brez delovanja predanosti. To je, kakor piše, samo še paralitik, v katerem ni več človeške sile, ker so mu odpovedali udje. Takšni duši so božje zapovedi pretežke v nasprotju s tistimi, ki jih nosijo duhovne sile predanosti, s pomočjo katere se ob opazovanju svojih pomanjkljivosti in prestopkov stresejo kot v mrzlici, nato pa se ogrejejo in vzplamtijo najprej v siloviti ljubezni do Boga, gorečem hrepenenju, da bi Bogu služili, naposled pa v neomajni pripravljenosti, da hočejo sleherno njegovo postavo takoj izpolniti, pri čemer jih ne more nobena prepreka in težava ustaviti. Ti ljudje, pravi Žigon, so kar žejni po tem, da se soočajo z življenjem in križi, ki jih le-to prinaša. Ali, če povemo v bolj domačem jeziku. To so tisti kristjani, ki so trdno povezani z občestvom Cerkve in so aktivni v bogoslužnih praksah. Ob tem veliko premišljujejo o utemeljenosti svoje vere, so kritični do raznih cerkvenih peripetij, ipd. Skratka, to so tisti kristjani, ki si prizadevajo živeti pristen evangeljski nauk.
Omenili smo, da ti kristjani veliko premišljujejo o utemeljenosti svoje vere. Premišljevanje Žigon v spisu postavlja kot lestev, ki vodi k predanosti. Tu gre torej za klasično krščansko ohranjanje relacije med vero in razumom, pri čemer je razum prva stopnička k veri, ali kakor pravi apostol Pavel, da je po ustvarjenem mogoče spoznati Stvarnika (Rim 1,20). Da je razum cenjen tako v judovstvu kot krščanstvu, beremo tako v stari kot novi zavezi. V slednji se učlovečeni Bog predstavlja tudi kot Logos, kar močno poudarja tudi sedanji papež Benedikt XVI. Žigon svoj spis zaključi, da je premišljevanje kot delovanje razuma, tudi sredstvo za odmiranje naših strasti in primerna vaja v krepostih, ki so Bogu najbolj všeč.
