Župnija Stari trg pri Ložu ima kar 21 podružničnih cerkva. Postavili so jih predniki vaščanov, kot znamenje vere in pripadnosti narodu in Cerkvi. Cerkvice sv. Ane v Podložu, sv. Andreja, apostola, na Zgornjih Poljanah, sv. Antona Puščavnika na Babni Polici, sv. Benedikta, opata, v Kozariščah, ali sv. Brikcija, škofa v Lazih, če naštejem le nekatere, niso vrhunski umetnostni spomeniki, so pa večinoma edini spomeniki, ki jih ti kraji premorejo. Za zidavo in opremo cerkva so se trudili njihovi predniki in v potu in žuljih lastnih rok naredili mesta zbiranja, premišljevanja in molitve v svojem kraju. Kažejo nam duhovne korenine iz katerih je zrasel naš narod. Za vzdrževanje prav tako skrbijo vaščani sami in težko bi prešteli vse ure prostovoljnega dela, ki so potrebne za ohranjanje duhovne dediščine, ki jo pomenijo omenjeni sakralni objekti.
Do zdaj so bile te cerkvice okras krajine in znamenje vernosti slovenskega človeka, zdaj pa, z novim predlogom nepremičninskega davka, pa naj bi postajale tudi predmet polnjenja prazne državne blagajne. Vaščani, ki so do zdaj sami duhovno in materialno skrbeli za cerkvice, jih vzdrževali in krasili, popravljali in restavrirali, naj bi zanje odprli še denarnice in prispevali v davčno blagajno.
Sami naredili, vzdrževali in zdaj zato še plačali davek
Ste kdaj pomislili, da so razmere danes v Sloveniji zelo podobne tistim svinčenim iz povojnega časa? Takrat so se oblastniki na vsak način trudili, da bi zatrli vernost na slovenskem. Zapirali so duhovnike, preprečevali javne verske dogodke, zabijali vrata pred birmami in do onemoglosti dvigali davke. Obdavčili so celo prostovoljne prispevke zbrane pri maši. Z nameravano pol odstotno stopnjo obdavčitve sakralnih objektov se nam je obetalo prav to. Po zadnji verziji predloga novega nepremičninskega davka so zdaj sakralni objekti iz obdavčitve sicer izvzeti, saj je celo finančni minister spoznal, da bi bili edini v Evropi, ki bi tak davek imeli, vendar pa se še vedno ne ve, s kolikšno davčno stopnjo bodo obdavčeni pastoralni prostori, župnijski uradi, samostani, kulturni domovi, vrtci in šole.
Je mar državni aparat spoznal, da smo kristjani bolj od ostalih, nevernih državljanov poklicani reševati zavožene gospodarske odločitve države? Za zgoraj omenjene cerkvice davka sicer ne bo treba plačati, ampak če pomislimo, da gresta v obdavčitev recimo duhovna in molilna giganta kot sta Stiški in Pletarski samostan, pa Zavod svetega Stanislava, potem je jasno, da se je aktualna vlada odločila, da bomo državne finance nesorazmerno reševali kristjani.
Katoliški shod relikt preteklosti ali ponovna nujnost?
Na katoliških shodih so se nekoč zbirali ljudje, tam oblikovali jasne nacionalne in družbene zahteve in potem z njimi nastopali v javnem življenju. Mnogi mislijo, da je danes taka oblika zastarela, saj si vendar lahko vse povemo v dialogu med škofi in duhovniki, med duhovniki in laiki, med različnimi združenji in cerkvenimi gibanji. Vse govornike lahko posnamemo in jih potem poslušamo na radiu ali gledamo na televiziji. Tako lahko vsebinsko dosežemo veliko večji odmev povedanega, kot bi ga na kakšnem javnem shodu. Kljub temu pa je zdaj, kot kaže, nastopil nov čas, ko bomo skorajda prisiljeni stopiti skupaj in javno oblikovati jasne zahteve po družbenih spremembah. Stopiti skupaj in če bo potrebno oditi tudi na ulice.
Izgleda namreč, kot da so nam „ukradli“ državo in jo zdaj uporabljajo kot poligon za skrivanje svojega nedela in za preverjanje, koliko bremen prebivalci še lahko zdržimo. Ni potrebno veliko, le pogledati v denarnice in izračunati, koliko v njih ob koncu meseca ostane. Če ne ostane nič, ali vsaj ne prav veliko, potem je uvajanje novih davkov, pač, le znamenje, da nekdo ni znal odgovoriti na vprašanje: zaradi koga je pravzaprav država, zaradi države ali državljanov?
Največji problem ni na materialnem področju…
Seveda pa nas ne sme zavesti, da bi mislili, da so nezavidljiva gospodarska situacija in njene posledice tisto, na kar je treba odgovoriti. To je le zunanja manifestacija, ki kaže, kakšno je stanje pod povrhnjico. Vzroki za krizo, ki je zajela našo družbo, so na moralnem in etičnem področju. Nerazčiščena preteklost, neobsodba zločinov, ki so se zgodili zaradi ideologije, poprava krivic, predvsem pa sedemdeset letno „spreminjanje slovenskega narodnega značaja“, so nas pripeljali tja, kamor nismo hoteli.
Nastopiti odločno in razgibati katoliško civilno družbo
Zbor kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu 19. oktobra bi lahko bil prvi takšen zbor, ki bo oblikoval jasne zahteve in pozval ljudi, naj stopijo skupaj in svoje nezadovoljstvo javno izrazijo. Ne gre torej samo za poslušanje različnih govorcev. Gre tudi za jasno artikuliranje zahtev ter programov za naprej. Kristjani se bomo morali zavesti, da je ždenje na robu družbe trajalo predolgo in da so se različna „ustavljanja desnice“ izkazala le za jasen signal, naj ne motimo tistih, ki so si državo prisvojili. In to ne v našem imenu, pa čeprav so nam to morda hoteli dopovedati.
Ideja katoliškega shoda torej postaja vse bolj otipljiva. Kako bo vplivala na družbeno in strankarsko življenje je sicer težko napovedati, vsekakor pa je hvalevreden vsak poskus, ki bi zaspano katoliško civilno družbo spravil v pogon.
Foto: župnija Stari trg pri Ložu
