Adventni čas. Čas pričakovanja. Je tudi čas priprave, čas spreobrnjenja in čas odločitve za nekaj novega, drugačnega, boljšega. V ta čas simbolno vstopajo tudi nekateri najpomembnejši dogodki v zgodovini Slovenije. Dan, ko smo se odločili za ustanovitev lastne države, dan, ko smo sprejeli prvo lastno ustavo, dan, ko se je sestal prvi državni zbor. Vse to se je dogajalo okrog božiča. Zato je prav, da ob prazniku dneva samostojnosti in enotnosti praznujemo in se spominjamo vseh teh dogodkov. In smemo in moramo biti ponosni na to.
Čeprav je marsikdo razočaran, ker .se niso uresničile sanje tistega časa, in čeprav je navdušenje, ki je takrat prevevalo skoraj vse, splahnelo in se marsikdo z grenkim ali celo ciničnim nasmeškom odzove na čestitke ob tem prazniku, sam z veseljem in ponosom praznujem, ker sem prepričan in bom ostal prepričan, da so bili ti dogodki vrhunec prizadevanj in obenem uresničitev sanj vseh Slovenk in Slovencev, ki jim je Slovenija ljuba. Od tega trenutka naprej -– od ustanovitve lastne države z lastno ustavo in lastnim parlamentom – se je začela zahtevna pot udejanjanja vsega tistega, kar smo želeli z lastno državo doseči. Tu se začenja moja, tvoja, naša odgovornost. Začenja se spraševanje (vesti), kaj sem storil jaz, kaj smo storili mi.
Svoboda posameznika in svobodna družba
Naslov tega razmišljanja je srž zapisa Gustava Radbrucha, v katerem razpravlja o odnosu med pravičnostjo in pravno varnostjo (Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, 1946). Pravi:
»Prizadevati si moramo za pravičnost, istočasno upoštevati pravno varnost, saj je del pravičnosti, iti znova. moramo zgraditi pravno državo, ki mora po možnosti zadostiti obema idejama. Demokracija je gotovo hvalevredna dobrina, pravna država pa je kakor vsakdanji kruh, kakor pitna voda in kakor zrak za dihanje, in najboljše pri demokraciji je prav to; da je edina primerna, da zagotavlja pravno državo.«
Da bomo zgradili demokratično in pravno državo, smo se zavezal is plebiscitom 1990 in leto pozneje potrdili s sprejetjem ustave.
Trditev, da le demokratična ureditev zagotavlja pravno državo, državo, kjer vlada pravo in ki zagotavlja pravo ravnovesje med pravičnostjo in pravno varnostjo, nesporno velja. Demokratična ureditev države temelji na svobodi posameznika in svobodni družbi. Tako je ustavno sodišče že v eni svojih zgodnjih odločb zapisalo, daje svoboden tisti subjekt, ki sam odloča o lastnem mišljenju in delovanju na podlagi pravice do avtonomije in samoodločbe. In v odločbi že leta 1994 (0d1US IV,20) zapiše, da »je izhodišče konkretne žive in dejavne ustavne ureditve človekova svoboda in dostojanstvo« in da »temeljna načela Ustave izhajajo iz človeka kot svobodnega posameznika, katerega dostojanstvo, varnost in zasebnost so posebej varovane vrednote«. V odločbi U-I-109/10 je ustavno sodišče jasno navedlo, da je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva kot posebno ustavnopravno načelo utemeljeno že v 1. členu ustave, ki Slovenijo opredeljuje kot demokratično republiko. Poudarilo je, da načelo demokratičnosti (s katerim so v najtesnejši povezavi načela pravne države in načelo delitve oblasti) ne pomeni zgolj formalne demokracije, v kateri se zakoni sprejemajo po večinskem pravilu (večinska demokracija).
Ustavno sodišče nam zagotavlja, da načelo demokratičnosti vsebinsko opredeljuje Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej
»kot državo, v kateri je ravnanje oblastnih organov pravno omejeno z ustavnimi načeli ter človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, in to prav zato, ker sta človek in njegovo dostojanstvo v središču njenega obstoja in delovanja. V ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve. Resnično demokratična je samo tista državna ureditev, v kateri je spoštovanje človekovega dostojanstva temeljilo vodilo delovanja države.«
In če se vrnem k Radbruchu: samo takšna demokracija – ustavna demokracija – omogoča pravno državo, državo, ki bo zagotavljala ravnovesje med pravičnostjo in pravno varnostjo; omogoča državo, kjer vlada pravo, in ne države, kjer izvoljena oblast vlada s pravom. Žal je v naši državi zaznati vedno manj demokratičnosti in vladavine prava in vedno več vladanja s pravom. To pa je bliže avtokratskemu (diktatorskemu) sistemu in je daleč od demokratičnosti, kakršno zagotavlja naša ustava. Nekateri bi ta pojav označili tudi za strankokracijo. To je, ko se stranke ali še huje posamezniki v strankah in lastnih listah dokopljejo do oblasti in se odlepijo od ljudi (volivcev) ter svoje zasebne interese ali interese ozkih skupin s pomočjo prava uveljavljajo kot javni interes, interes vseh.
Temelji pod udarom
Oblast ima ljudstvo, pravi ustava. Izvršuje jo neposredno ali posredno. Temeljno v demokratični ureditvi je seveda pravica državljanov, da sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. Ustavno sodišče je v eni svojih zgodnjih odločb dalo razlago načela demokratične države. Pravi:
»Teorija demokracije poudarja, da je učinkovitost demokratičnega procesa odvisna zlasti od: a) poštenih volitev na vseh ravneh, ki omogočajo oblikovanje predstavniških organov v skladu z voljo ljudstva, b) od javnega nadzora nad zakonodajno, sodno in izvršno vejo oblasti ter c) od priznane pravice do politične opozicije vsakokratni. oblasti. Eden ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa je svoboda tiska. Svoboden in od oblasti neodvisen tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti.« (0dlUS III, 123)
Kogar vsaj malo zanimajo družbena dogajanja in poskuša trezno in kolikor se da nepristransko presojati ta dogajanja, bo gotovo pritrdil mojemu mnenju da smo daleč od uresničevanja navedenih načel demokratičnega sodelovanja in daleč od spoštovanja načel ustavne demokracije. Bojim se, da vedno bolj doživljamo udarce (napade) v same temelje ustavne demokracije in demokratičnega sodelovanja pri oblasti.
Eno od načel pravne države je načelo vezanosti vseh organov oblasti (vseh treh vej oblasti) na ustavo in zakone, kar pomeni tudi spoštovanje odločb sodišč, zlasti ustavnega sodišča. Vendar vidimo, da ni tako. Minister celo izjavi, da bo/bi on odločbo ustavnega sodišča sicer spoštoval, a da uresničitev te odločbe ni prioriteta koalicijske pogodbe te vlade. Torej, politična koalicijska pogodba je za ministra in očitno tudi za vlado in državni zbor nad ustavo!!! In nikomur se ne zdi, da bi bilo s tem kaj narobe. Pa to ni edini primer, da se posamezni minister, vlada, državni zbor, posamezne stranke in poslanci postavijo nad ustavo.
Brez svobode izražanja na demokracije
Priboriti se do oblasti na volitvah se pojmuje kot zmago v bitki. Oblast je kot vojni plen. Zato je treba nasprotnika ponižati, ga onemogočiti, če se le da tudi kazensko preganjati, in seveda zavzeti vse pozicije. Potem pa vladati s pomočjo prava – saj imamo večino in zato delamo, kar hočemo. In načela ustavne demokracije? S tem naj se igračka ustavno sodišče. S tem ni mogoče vladati. Predvsem pa je treba omejiti, če že ne onemogočiti nadzor oblasti s strani politične opozicije in tudi nadzor javnosti. Tu je seveda prva na udaru pravica do svobode izražanja, za katero naša ustava pravi, da je zagotovljena:
»svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.«
Navedel sem že, kakšno pomembnost je dalo ustavno sodišče tej pravici v povezavi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in za nadzor oblasti. Brez svobode izražanja ni demokracije.
Vse bolj je očitno, da se poskuša utišati politično opozicijo in tudi tisti del javnosti, ki ima stališča in zagovarja prepričanja, ki se ne skladajo s politično večino ali prevladujočo ideologijo. Težko si je drugače razložiti vso to gonjo sedanje vladajoče politike, že upokojene politike, razne državno izdatno financirane »nevladne organizacije« in društva, tudi novinarska, okrog t. i. sovražnega govora, V to igro se je že vključilo tožilstvo in sodstvo. Je namen vsega tega ustrahovanje in utišanje politične opozicije in drugače mislečih!? Zakaj se je v to vključil predsednik vlade?
Napad na svobodo govora, svobodo izražanja svojih Misli, idej, mnenj, stališč je napad na človekovo dostojanstvo in s tem napad na enega ključnih temeljev ustavne demokracije in posledično napad na pravno državo, na državo, kjer vlada pravo. Lahko le ponovim za Radbruchom: samo demokracija je sposobna vzpostaviti pravno državo. Brez demokracije ni pravne države. Zato nam ne bi smelo biti vseeno! Naša svoboda, naša demokracija je na resni preizkušnji, s tem pa tudi pravna država.
Zakaj ne bi mogli uspeti tudi sedaj?
Čeprav si, ko razmišljam o tej v bistvu neznosni in zatohli atmosferi v naši družbeni stvarnosti, rečem, da ni rešitve, da ni izhoda iz tega, da smo zabredli že pregloboko, me ravno spomin na veličastne dogodke, ki so se zgodili 23. decembra, opogumlja. Še do nekaj let pred 23. decembrom 1990 so le nekateri sanjali o samostojni Sloveniji, še manj se jih je to upalo izreči na glas in še manj to zahtevati, saj smo živeli v totalitarnem režimu, z ustavo, ki ni bila demokratična, z zakonodajo, ki ni dopuščala svobode govora. Bili smo na slabšem, pa smo uspeli.
Zakaj ne bi mogli uspeti tudi sedaj? Zakaj ne bi mogli voza, ki se je pogreznil in obtičal v blatu ostankov bivšega režima, potegniti iz tega blata? Je pa res, da to zahteva znanje, žrtve, napore, korajžo, vztrajnost in kristjani upamo tudi na Božjo pomoč. Smo pripravljeni na vse to? Bog živi Slovenijo!
Prispevek je bil objavljen v Slovenskem času, ki je priloga tednika Družina (štev. 104, dec. 2018, str. 2-3)
