Branka Cestnika je skupina skavtskih voditeljev vprašala, kakšno je njegovo mnenje o zadnjih volitvah in kaj so dobrega prinesle. Takole je odgovoril:
Prinesle so vsaj pet dobrih stvari:
1. Manjša moč podobe in retorike. Na volitvah leta 2008 so zmagali trije lepi, lepo počesani, postavni in mladi. Na večer zmage smo na Prešercu videli triumf podobe za naslovnico Cosmopolitana. Tokratne volitve so omejile operiranje s podobo, z nastopaštvom, z varljivo estetiko besede. Ljudje nočejo podobe, temveč konkretnega človeka; nočejo ognjemeta pametnih besed, temveč dejanja.
2. V parlamentu manj tranzicijskega liberalizma. Eden bolj nesrečnih pojmov v Sloveniji je liberalizem. Za nekatere kristjane je skoraj psovka, pokomunistična levica pa ga je v devetdesetih zavohala kot priložnost. Posvojila ga je in popačila. V njenih rokah je liberalno postalo moralno razpuščeno, permisivno, protidružinsko. Da je liberalizem, katerega srčika je bil moralni relativizem, zdaj, vsaj kar se njegovih čelnih zastopnikov tiče, zunaj parlamenta, je dobro.
3. Vstop klasičnih liberalcev v parlament. Virantova lista, kakorkoli že taktizira te dni in kakorkoli jo že črtijo na desnici, vsekakor pomeni močnejši nastop klasičnega liberalizma na Slovenskem. Kristjani se bomo morali naučiti gledati na tak liberalizem z manj predsodkov ter z več zgodovinskega in teoretičnega znanja. Za začetek bo dovolj vedenje, da so odločilni angleški liberalizem ustvarjali kristjani in da nima nič skupnega s pogrošnim antiklerikalizmom. Pobrskajmo o tem po casnik.si in preberimo intervju z Bernardom Brščičem.
4. Krščanski demokrati spet v parlamentu. Že v prejšnjem sklicu so prvine krščanske demokracije bile navzoče v vsaj dveh parlamentarnih strankah. Zdaj so pregledno in bolj učinkovito zbrane na enem mestu – pri Novi Sloveniji. Slovenski prostor je še vedno toliko krščanski, da bi bilo nenavadno, če bi na Šubičevi 4 krščanska demokracija ne bila čelno zastopana. Še to: z Virantom in Novakovo je naš parlament manj tranzicijski in bolj v duhu klasičnih evropskih političnih delitev. Manjkajo še zeleni.
5. Družinski oče spet dela politiko. Ko se je leta 2000 dr. Bajuk pojavljal na protokolarnih dogodkih s svojo ženo, so ga gledali čudno, celo sovražno. Takrat je bilo skoraj pravilo, da politik svojo ženo in družino skriva. Pomenljivo je, kako dolgo nismo vedeli, da ima Drnovšek hčer. Na letošnjih volitvah sta oba glavna tekmeca nastopala kot zvesta moža in dobra družinska očeta. Ženi sta jima stali ob strani v dobrem in slabem. Če je verjeti tezi, da vladar vlada tudi s svojim zgledom, smo na dobri poti. Lik družinskega očeta se vrača. Zanimivo bo s tem v zvezi prebrati komentar Igorja Vovka na iskreni.net.
Čudna so pota volivcev! Lahko da smo borci za družinske vrednote iz nepričakovane smeri dobili vsaj simbolnega zaveznika, če že političnega nismo.
Vir: www.druzina.si
