V knjižnici Zavoda svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano so gostili pesnika Braneta Senegačnika. V pogovoru z Jožetom Kurinčičem so na površje priplavale tudi druge gostove vloge, tako nekdanjega profesorskega kolega iz začetkov Škofijske klasične gimnazije, klasičnega filologa kot tudi angažiranega intelektualca.
Srečanje je prepletalo prebiranje Senegačnikove poezije, ki jo je gostitelj opisal kot izraz stegovanja po presežnem, odrešenjskosti, s katero kaže onkraj gole realnosti. Brane Senegačnik se je strinjal, da v svoji poeziji poskuša s sredstvi jezika ustvariti razpoloženje presežnega. Pri tem je spregovoril tudi o strožjih oblikah pesnenja kot je sonet, pri katerih ne gre le za tehnična vprašanja, marveč za estetiko in etiko ustvarjanja. Drugačen odnos do sveta se vzpostavi skozi določeno pesniško obliko, drugače se ga zaznava. Je pa tako za ustvarjanje kot za boljše razumevanje poezije potrebno poznavanje tehnike, še bolj potrebna pa je določena raven kulture.
Brane Senegačnik se po vseh teh letih pesniška ustvarjanja ne sprašuje več o tem, zakaj sploh pesni, meni pa, da je bil začetek povezan z določeno obliko nerazpoloženosti, ki jo je na ta način razrešil. S tem je bil povezan tudi dober občutek, ko je pesem narejena, čeprav je bil lahko že naslednji dan občutek drugačen. Nenazadnje nikoli ni povsem zadovoljen s tem, kar napiše.
Pesnik je prebral tudi dve pesmi iz svoje zadnje pesniške zbirke Tišine, ki nosi letnico 2014 in je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Pesmi Vigilija in Tako so vsebujeta družbenokritične motive, s katerimi poskuša avtor osvetliti družbene anomalije in blodnje. Govorita o tisočih pobitih in o prisilnem molku, ki je izmaličil družbeno zavest, do te mere, da v Sloveniji po mnenju Senegačnika nimamo javnosti, saj ne moremo govoriti o skupnem spominu. Medtem ko v Tako so opozarja na grotesknost, ki jo to dejstvo prinaša v našo družbo, pa v pesmi Vigilija prosi za molk, v katerem se mora vsak sam zamisliti o svojem izvoru in cilju.
Brane Senegačnik v slovenskem javnem prostoru vidi predvsem pomanjkljivosti povezane z deformiranostjo z ideološkimi ranami (in njihovo obnavljanje), s tem povezano negativno selekcijo, neperspektivnost, zaprtost prostora za inovativne rešitve. Zaznamuje nas tudi zavest zgodovinske provincialnosti, ki je, čeprav lahko globalna, omejena na ta hip, pomanjkanje zavedanja o koreninah. Pri večjih narodih za ohranje tradicije skrbijo državne ustanove, pri nas pa so v ospredju predvsem eksperimenti. Vendarle Senegačnik vidi pozitivni vidik v številnih prevodih iz klasičnih jezikov, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih verjetno več kot prej v stotih letih.
Kako združuje vlogi pesnika in kolumnista, je še zanimalo gostitelja. Senegačniku je težko povezovati obe vlogi, pri tem preklaplja med načini prisotnosti. Raje sicer piše poezijo, čeprav časa ni veliko, je pa za nagovorljivost poezije potrebno določeno civilizacijsko stanje. Trenutni zahodni svet s svojim zoženim, tehnicističnim pogledom na človeka ni naklonjen tendencam poezije. Vendar Senegačnik verjame, da je poezija naravna zaščitnica človeka kot osebe.
