Solze bridkosti in trpljenja so se končno pomešale s solzami olajšanja in sreče, da je konec nečesa strašnega. Orosile so mračno zapuščino do tedaj neslutenega človeškega trpljenja in vojnih žrtev, tudi med Slovenkami in Slovenci. S to slovesnostjo se Slovenija spominja najprej in predvsem teh žrtev. Nase sprejema moralno dolžnost, da jih nikoli ne bo pozabila in bo vedno skrbela za njihovo vredno mesto v našem narodnem zavedanju. Prosim vas, da se z minuto molka poklonimo večnemu spominu nanje.
Konec 1. svetovne vojne je pomenil konec ene najbolj nesmiselnih tragedij človeštva, ki jo je zakuhala nespametna, nesposobna in ozkogledna politika. Tragedija milijonov človeških duš je bila in ostaja toliko večja, toliko bolj boleča in skeleča, ker je bila 1. svetovna vojna tako nesmiselna, predvsem pa ni bila neizogibna. To je pomembno sporočilo in opozorilo za današnji svet. Svet nikoli ni pahnjen v vojno. Tja ga pahne neodgovorna presoja in odločitev.
Vojne, zlasti svetovne, niso naravno stanje človeške družbe. O vojnah in o miru odloča človek. V vsaki zgodovinski situaciji je vedno mogoče izbrati med vojno in mirom, ko je za to še čas in možnost. Od tod naše prepričanje, da je trajen mir mogoč. Od tod naše najbolj plemenito poslanstvo, da ga varujemo in krepimo. V tem smislu je naša obča odgovornost za mir ultimativna. Sprejmimo danes in razumimo privilegij miru, ki ga uživamo. Ohranjamo in krepimo ga lahko le z medsebojno prijaznostjo, razumevanjem, spoštovanjem, upoštevanjem, obzirnostjo, solidarnostjo, srčnostjo in zavračanjem slehernega sovraštva. Bolj ko bomo človeško povezani, znotraj narodov in med njimi, večja bo verjetnost za trajni mir.
Spomin na 1. svetovno vojno na Slovenskem je dolga leta počival na intimnem, osebnem spominjanju. Na Primorskem je bil bolj živ, ker so bila potrebna dolga desetletja, da je zelenomodra Soča sprala zadnje odtenke krvavordeče. Toda vsaj od stoletnice konca 1. svetovne vojne naprej si ta čas zasluži status prelomnice za našo narodovo zgodovino. Tako v času vojne, ki je v rovih požirala nedolžna življenja slovenskih fantov, kot v času neposredno po njej, ko se je odprla pot za politično formiranje slovenskega naroda.
V tem smislu smo postali Slovenci. Nismo bili več Kranjci, Korošci, Štajerci. Zedinjena Slovenija, s Štajersko in Prekmurjem je postala dejstvo. Čeprav brez Koroške in Primorske, ki jo je po vojni doletelo še gorje fašizma. Slovenci smo, čeprav samo za kratek čas, dobili prvo slovensko narodno vlado. Slovenski jezik je razglasila za uradni jezik. Dobili smo univerzo, narodno gledališče, narodno galerijo. Vse to so bili zametki slovenskega naroda kot državotvorne nacije, zametki slovenske državotvornosti. Malo, premalo se vsi skupaj zavedamo pomena tedanjega časa, razmer in sadov v narodnem in državotvornem zorenju. Tradicija je daljša, kot običajno mislimo. Nič velikega se ne zgodi čez noč, temveč zori dlje časa. Ne bo pretirano, če bomo videli konec 1. svetovne vojne kot otipljiv začetek formiranja slovenske nacije in države.
Rad bi se zahvalil številnim posameznikom in ustanovam, ki so v zadnjih štirih letih prispevali k opaznejšemu prebujanju naše radovednosti, našega spominjanja in opominjanja ter tudi našega ponosa glede časa med 1. svetovno vojno in neposredno po njej na Slovenskem.Tudi na njihovo spodbudo sva se z madžarskim predsednikom Aderjem poklonila padlim na Cerju, z ruskim predsednikom Putinom pod Vršičem, z italijanskim predsednikom Matarello sva skupaj odkrila spomenik slovenskim vojakom v Doberdobu. Z ukrajinskim predsednikom Porošenkom sva bila častna pokrovitelja spomenika padlim Slovencem v Lvovu, s poljskim predsednikom Dudo pa sva odkrila spomenik padlim med 1. svetovno vojno v Gorlicah. Spomnim se, kako je neka gospa na slovesnosti v Gorlicah jokala. Iz Slovenije je prišla prav za to prireditev. Jokala je od sreče, da je njen ded, ki je med 1. svetovno vojno padel v Galiciji, osamljen, daleč stran od svoje ljubeče družine, končno našel svoj simbolni grob in prostor večnega miru in pokoja.
V nedeljo bo v Parizu sklepna slovesnost ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne na ravni celotne mednarodne skupnosti. Številni voditelji se bomo skupaj poklonili žrtvam vojne in se zavezali skupnemu stremljenju za mir. Ohranimo hrepenenje po miru. Hrepenenje po miru in skrb zanj je hkrati naša največja pravica in dolžnost. Pozivam, da hrepenenje ohranjamo z dobrimi zgledi in ne strahom.
Vojna naj bo opomin, vendar glejmo in negujmo lepoto miru.
