“Imam to napako, da zaupam človeku, še vedno sem otročji. Optimist sem, življenjski optimist,” zase pravi Boris Pahor, najbolj prevajani slovenski avtor, ki bo v petek praznoval 103. rojstni dan.
Zelo intenzivno ste doživeli krutost 20. stoletja. Kaj bi se morali iz njega naučiti, česa se moramo spominjati?
Dachau, Buchenwald, Mittelbau-Dora, Mauthausen, Bergen-Belsen in mnogi drugi. V Dachauu sem bil, v Dori sem bil, Bergen-Belsen je bil prepoln, so nas dali kar v neke majhne kasarne. Kot politični deportiranec sem bil tudi v enem majhnem taborišču v Alzaciji.
Ta problematika je v Evropi pozabljena. Vsi gredo v Auschwitz, ker je to tragedija judovskega ljudstva. Veliko je tam tudi videti. A vsi govorijo le o tem. To ni pravično. Rekli so mi, da delam konkurenco Auschwitzu. Ne delam nobene konkurence, a politični deportiranci so morali živeti v glavnih taboriščih, ki jih je kakih 15 ali 16, in v depandansah teh taborišč, ki jih je bilo okoli 1.600.
To so bila delovna taborišča – lakota od jutra do večera. Razen tistega kosa kruha, ki smo ga dobili popoldne in je bil velik za eno dlan, in neke rumenkaste mineštre, v kateri je bilo težko najti kos krompirja. To je bila hrana za ves dan. Pri tisti hrani je bilo treba delati od jutra do okoli 17. ure. Razvile so se bolezni. Rane od kolena do gležnjev, jetika, posebno pa driska. Čakali smo na smrt. Iz tistih barak, ki so bile za bolnike, so ljudi nosili kar naravnost v krematorij.
Vsako leto, ko je dan spomina, se nihče ne spomni na delovna taborišča za politične deportirance, t. i. rdeče trikotnike, ki smo jih nosili našite na prsih.
Druga stvar, na katero želim opozoriti, pa je: v današnji Evropi smo v takšnih škripcih, da nimamo nobene druge rešitve kot dialog. Na eni strani je Evropa, kakršna je – s svojimi interesi in umazano politiko bank –, na drugi strani pa imamo napade, ki so nesprejemljivi, in te ljudi, ki se imajo za predstavnike islama in za katere inteligentni ljudje pravijo, da so v bistvu zelo malo islamski. Edino, kar smo dosegli po 30 letih, da zdaj velja za ves svet, je dogovor o reševanju narave, sporazum o podnebnih spremembah.
Kako torej spremeniti Evropo?
Pokojni prijatelj Stéphane Hessel je dejal, da take Evrope ne moremo sprejeti, ampak naj se mladina na dostojen način upre. Ne z nasiljem in požiganjem, ampak z demonstracijami. Napetosti med tema dvema Evropama, o katerih sem prej govoril, vsekakor ne bomo rešili z bombardiranjem. Zbrati je treba vse, kar v Evropi miga na področju kulture, in gospodarje bogatih dežel ter, kot pravi Hessel, oblikovati nekakšen etični parlament. Rešitev je diskusija, dialog.
Zdaj bo izšla moja knjiga zapiskov, večinoma iz leta 2013, ki sem ji dal naslov V imenu dialoga. Na nekakšnem svetovnem kongresu bi se morali zbrati gospodarji držav. Predmet diskusije pa bi morala biti prevlada. Uporabljajmo možgane za to, da spremenimo svet, da prevlada ne bo več edina pomembna – pa naj bo prevlada orožja, denarja, kapitala. Do danes človek ni znal drugega kot vojskovati se. Aleksander Veliki, Napoleon, Hitler.
To je skaženost ne le človeka, ampak vsega, kar je humano. Če ne drugega, bi se lahko zmenili, da nihče ne bi bil lačen. Potem pa, da bi se našel nek sistem, kako spremeniti skrb, ki danes temelji le na denarju, imetju in iskanju nepotrebnih stvari. To ni vredno človeka in njegovih čudovitih sposobnosti.
Nočem biti prerok, a druge rešitve ni razen dialoga. Bombardiranje Sirije in Iraka ne pomaga. Vsi begunci bodo prišli v Evropo. Potem pa bo tu nekdo napadel z nožem, drugi s sekiro. To že počnejo.
Nobena vojna ne rešuje težav, spremeni le prevlado. Če gremo tako naprej, gremo v katastrofo.
Kaj po vašem mnenju prinaša globalizacija?
Stéphane Hessel in Edgar Morin v knjigi Le chemin de l’espérance (Pot upanja) pravita: globalizem da in globalizem ne. Zagovarjata ga, dokler smo ljudje enaki ob materi Zemlji, za katero skrbimo. Globalizem zato, da je med ljudmi sodelovanje, prijateljstvo, pomoč. To je že v Svetem pismu. A globalizem mora upoštevati tudi različnost – torej narode. Vsaka ima svojo identiteto, jezik, kulturo, zgodovino. Imeti mora zato popoln razvoj. Kar je specifično, je treba braniti in pomagati, da se razvije. Torej globalizem da in ne, ob upoštevanju razlik.
Kako v tem mešanju narodov in ras govoriti o domoljubju?
Na slovesnosti ob 71. obletnici osvoboditve taborišča pod Ljubeljem sem govoril tudi o patriotizmu, ki ga v Sloveniji ni. Vsi zdaj sprašujejo bližnje tega, ki je zdaj dobil srebro (Peter Kauzer, op. a.), o občutkih ob kolajni. Da bi pa to vprašali za kulturo, da bi izobesili zastave, ko je praznik, to pa ne! Tudi v šoli ne učijo, kaj je narodna zavest. To je že od časa Edvarda Kardelja. Rekel je, da vemo, kaj je narodna zavest, a da vodi v nacionalizem. To ni res! So torej vsi evropski narodi nacionalisti? Vsi namreč opevajo lepoto svoje zemlje. Edino Slovenci se zanimamo za sosede. Tudi to je Kardeljevo.
Pogovarjala se je Urška Makovec, več lahko preberete na siol.net.
