Bomo Slovenci zmogli preplezati najvišjo steno – sebe?

Fotografija je simbolična

Smiljan Trobiš, malo prezrt slovenski pesnik, je napisal tole čudovito preprosto pesem:

Ko bom preplezal najvišjo steno –
sebe,
bom v tihih globinah
odkril
najlepši travnik –
tebe.

Plezati na “najvišjo steno” mora tudi narod

Besedico “tebe” je pesnik v originalu zapisal z malo, pa so jo ljudje začeli zapisovati tudi z veliko. Pesnik pravi, da se je pesem tako univerzalizirala. Preprosta pesem se me je dotaknila in premišljujem, če bi se jo dalo še bolj univerzalizirati – namesto samo na osebo kar na celoten narod.

Kdaj bomo Slovenci – kritična masa nas – preplezali “najvišjo steno” – sebe in si s tem odprli možnost odkrivanja “najlepšega travnika” – tebe: sočloveka z “druge strani” in tudi presežnega: Tebe? Ali za to “plezanje” res potrebujemo 40 let beganja po puščavi tako kot Izraelci? Da se zamenja celotna generacija, ki mora nehati sanjati jugoslovanske “lonce mesa”, ki jih simbolizirajo rdeče zvezde na kapah, zastavah in drugi opremi nekaterih demonstrantov? Ali v tem svetu hitrega izmenjavanja informacij – žal, ne modrosti, sočutja in razumevanja – res ne moremo malo pospešiti tega procesa?

Če se vrnem k pesmi, jo razumem tako, da se je treba lotiti “plezanja na najvišjo steno” znotraj samega sebe in tam v globinah srca iskati vzrok za osebne tegobe. Tudi narod, pravzaprav kritična masa ljudi v našem narodu, mora to storiti. Da bi kritična masa ljudi odkrila “najlepši travnik” – tebe, dragi sonarodnjak na “drugi strani”.

Mož s peterokrako

Na demonstracijah se pojavlja mož s peterokrako na partizanski kapi. Na sindikalnih demonstracijah sem ga opazil, ko je stal v prvih vrstah in vihtel rdečo zastavo, po demonstracijah pa nataknil kapo s peterokrako ljubki mali deklici (verjetno vnukinji?).

Mož ni bil partizan, pravi moj vir. Rojen je bil po vojni. Vse življenje je bil v udobni državni službi kot lokalni birokrat, tudi vodja v eni od državnih ustanov. Socialni status mu je torej na primerno visoki ravni vedno zagotavljala država. Tudi sedaj, ko je v penziji, ni lačen. Ničesar mu ne manjka. Pred osamosvojitvijo je bil v partiji, potem pa vztrajal vseh oblikah levitve stranke, vse do Socialnih demokratov. Tudi na zadnjih volitvah je kandidiral na njihovi listi. Sedaj je vodja lokalne izpostave Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Možu, za katerega vir pravi, da je vernik religije, ki propada, se podira svet. Z zadnjimi predsedniškimi volitvami se možu zdi, da se je – po Stanovnikovo – plebiscitarno odlomil kar velik kos. Sveta namreč. Zato – pravi – bo treba spet v hosto, spet narediti spisek ljudi za likvidacijo.

Religija, s katero je mož s peterokrako “rasel gor” in ki se mu sedaj podira, je bila zgrajena na ljudeh, ki smo slabotni. Še več, svečeniki te religije so Boga ves čas rinili iz svoje okolice in iz slovenske družbe v intimo naših domov. Moža razumem, a pomagati mu ne morem drugače kot da zanj molim – obljubim, da bom – ter mu zaželim vse dobro pri “plezanju na najvišjo steno”.

Še tole: slovenski katoličani smo v program “Pridite in poglejte” zapisali, da bomo zajemali pri izviru naše vere (pri Jezusu Kristusu in ne v cerkvenih dostojanstvenikih) in da bomo “namesto ideoloških nesoglasij sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavili pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave”. Sam si bom prizadeval prav za to, to bo del mojega “plezanja na najvišjo steno” in k temu še enkrat povabim tudi tebe, dragi mož s peterokrako. Da bi najina vnuka – skoraj istih let sta – lahko skupaj živela, tu v naši lepi domovini in ne na primer v Avstraliji in da bi lahko drug v drugem uzrla “najlepši travnik”. Tu se pa gotovo strinjava, da je ta “travnik” vreden in da je škoda, če ga iz generacije v generacijo mendramo in uničujemo, kajne?

Foto: Aleš Čerin (fotografija je simbolična)