Bolčina, Lah in Steinbuch o aferi Rode

Pripravili smo nekatere odmeve na poročanje medijev o kardinalu Rodetu.

Karlo Bolčina za Radio Ognjišče

(…)

Ko so se končali dogodki in natolcevanja v zvezi z nadškofom Uranom, vsaj medijsko, smo bili vsi prepričani, da je bilo iskanje neresničnih trditev o njegovem osebnem življenju naperjeno proti njegovi osebi in njegovemu poslanstvu. Danes, ko so časnikarji vzeli iz arhivskih polic tedanje članke in poročila ter jih skoraj povsem enako objavili, le da so spremenili ime glavnega igralca soap-opere, si pa vsi postavljamo vprašanje, kaj je za vsem tem. Tu ne gre več za odkrivanje greha posameznika, pa čeprav škofa, ampak za javno poniževanje najvišjih predstavnikov krščanske komponente slovenskega naroda. Kdo bo naslednji? Blaženi Grozde je že bil na zatožni klopi. Bo morda pokojni kardinal Ambrožič? Morda nadškof Stres, Kramberger?

V teh urah poleti moja misel večkrat v Rim, k Svetemu sedežu in v Castelgandolfo. Kaj si mislijo tam doli kardinali, kaj si misli sam sveti oče? Ko bi vse ostalo le pri nadškofu Uranu, bi morda rekli, da se povsod po svetu najdejo kritični opazovalci, ki mislijo, da imajo štiri oči in štiri ušesa, zato pa tudi dvojni jezik. A ko je v istem poletnem razdobju prišla v slovenskem prostoru na dan govorica o že drugem morebitnem očetovstvu cerkvenega služabnika, se gotovo vsi posmihajo in iz dolgotrajne izkušnje zgodovinske preteklosti prepričano ugotavljajo, da gre tu samo za zdrahe.

Da, zdrahe. Kdo si jih želi? Komu prinašajo potešitev in korist? Eni pravijo, da je to sad notranjih sporov slovenske Cerkve. Priznam, da imamo duhovniki velikokrat različna mnenja o pastoralnih smernicah in napotkih. Včasih eni glasno vpijejo svoj prav, drugi pa svojega. Nestrinjanju z nekaterimi izbirami sledi tudi njihovo zavračanje. A da bi prišlo v Cerkvah na slovenskem tako daleč, da bi si izmišljali zdrahe o svojih predstojnikih, ker se ne ujemamo z njihovimi izbirami in pastoralnimi smernicami, je povsem neutemeljeno. Buditelj sporov in koristoljubnež takih natolcevanj ni v Cerkvi, pač pa izven nje. O tem sem prepričan!

(…)

Peter Lah v Večeru: Čveke?

Nič novega pod soncem, pravi star pregovor. Te dni je ugleden slovenski časopis objavil dolg članek, posvečen domnevnemu sinu kardinala Franca Rodeta. Izkušene oči zgodovine so verjetno že videle kakšnega otroka s podobnim poreklom. Še večkrat pa so videle senzacionalistične naslovnice o škandalih, za katere se je potem izkazalo, da so bili v najboljšem primeru napihnjeni, v najslabšem pa izmišljeni.

Kdor se ne pusti poučiti zgodovini, je obsojen na ponavljanje preteklih napak. Kot komunikolog in učitelj si iskreno želim, da bi bili še posebno novinarji dobri učenci. Da bi se pustili poučiti zgodovini. Od samega začetka sodobnih medijev so se člani novinarskega poklica veliko ukvarjali z etiko. Osnovna etična zahteva je, da spoštujem človekovo dostojanstvo. Naša civilizacija je zgrajena na spoznanju, da ima človek neodtujljivo dostojanstvo, ki ga ne more izniči ne država ne človek sam. Množični morilec z Norveške je dobil “vsega” 21 let zapora, ne zato, ker njegov zločin ne bi bil strašen, ampak zato, ker je dolgotrajen zapor (da smrtne kazni sploh ne omenjam, še manj mučenje) nezdružljiv s spoštovanjem človekove osebe. Če je že v njegovem primeru tako, potem je najmanj, kar lahko rečemo o vlačenju po blatu slovenskega kardinala zaradi govoric o resnem moralnem spodrsljaju izpred desetletij: To ni etično.

Enako pomembna za novinarstvo je zahteva, da govorim resnico. Zadostim ji takrat, ko temeljito preverim dejstva, predno jih zapišem. Glede te točke sem pred časom kritiziral Novinarsko častno razsodišče, ki je zastopalo mnenje, da je novinar opravil svojo dolžnost s tem, ko je našel dokument, ki je potrjeval njegovo tezo. Ne gre za to, da uspem dokumentirati svojo tezo, ampak za to, da ugotovim, kaj se je dejansko zgodilo. En sam dokument za kaj takega ne zadostuje. Še manj pa je novinar ravnal etično, če ponavlja težke obsodbe ali jih postavlja v pogojnik, ne da bi se poprej prepričal o njihovi resničnosti.

V sedanjem kontekstu bi dodal še tretjo etično zahtevo: Ne onesnažuj duhovnega ozračja, v katerem živiš, ne trati bralčevega časa z neumnostmi in neslanostmi. Tudi zate ne more biti dobro, če dihaš zastrupljen zrak.

Ljudje to pričakujemo od novinarjev. Novinarji, ki vztrajno kršijo te vidike profesionalnosti, vrtajo luknjo v svoj čoln. Ko bodo namreč ljudje ugotovili, da niso nič drugega kot opravljive čveke ali plačanci, ne bo nikogar več, ki jih bo zaščitil pred samovoljo politične ali gospodarske oblasti.

Dejan Steinbuch za SIOL: Kardinal na grmadi

(…)

Kot nekdanji urednik bi lahko odgovorni urednici Romani Dobnikar Šeruga in predsedniku uprave Juriju Giacomelliju spontano čestital, kajti njun medij je dokončno razkrinkal sprevrženost in dvojno moralo Franca Rodeta.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

(…)

 

// //