Avtor: Rok Čakš. Vir: Drugi svet. V tehtanju dveh vrednot, in sicer spoštovanja odločbe ustavnega sodišča ter glasovanja po svoji vesti, je vrednota spoštovanja ustavnega sodišča bistveno pomembnejša.« predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, januar 2011
»Vseslovenska vstaja je očitno dobila novega naslovnika! Ustavno sodišče« Bivši predsednik Državnega zbora RS dr. Pavle Gantar, december 2012
Recimo, da sodite med 75% državljanov, ki glede na ankete ne podpirajo sedanje vlade. Kakšno ceno ste pripravljeni plačati za predčasno spremembo oblasti? Ste pripravljeni »prilagoditi« svoj odnos do demokratičnih procesov in institucij? Ste pripravljeni v snegu in mrazu na ulici zahtevati sestop oblasti? Ste za dosego cilja v simbol demokracije pripravljeni vreči kamen? Ste za ceno padca vlade državo pripravljeni potisniti v kaos anarhije? Ste se za nedoločen čas pripravljeni odpovedati lastnemu in skupnemu dobremu?
Živimo v nenavadnih časih, v katerih se bistvene dileme vrtijo okrog vprašanja, ali je ravnanje po svoji vesti podvrženo spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij. Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi odgovorili običajno. A v realnosti dandanašnjega vsakdana se zdi marsikaj drugače.
Na ravni političnega pa »vest« zamenja drugi pojem: »Je boj za oblast podvržen spoštovanju demokratičnih vrednot in institucij?« Da, seveda, absolutno, nujno in brezpogojno, bi dejali v razvitih demokracijah. Kaj pa pri nas?
S tem smo naleteli na enega bistvenih problemov, ki ima na slovensko družbeno realnost hujše in daljnosežnejše posledice od vsakršne krize. Boj za oblast, ki posvečuje vsa sredstva, sodi tudi med sprožitelje spontanega ljudskega upora, ki ima tovrstnega norčevanja iz naroda dovolj. Žal je tudi ta upor že uzurpiran s strani akterjev iste politične paradigme, proti kateri je nastopil in zato vse bolj izgublja množičnost, naboj in sporočilno vrednost.
Ne samo, da je za pridobitev oblasti vredno do onemoglosti zlorabljati demokratične mehanizme, aktualna praksa ilustrira, da je po prepričanju posvečenih za dosego njim služečih ciljev primerno žrtvovati tudi dobrobit države.
Za ponazoritev je s trezno glavo zgolj potrebno pretehtati primer zahtevanih referendumov o državnem holdingu, slabi banki in o državnem proračunu.
Vsakemu s kančkom soli v glavi je jasno, da predlagatelji – sindikat kemijske industrije, stranka Pozitivna Slovenija in SVIZ Branimirja Štruklja, referendumskega mehanizma niso sprožili v iskrenem duhu ljudske participacije pri odločanju o bistvenih družbenih vprašanjih, ampak so z blokado oblasti poskušali izsiliti uveljavitev svojih interesov in političnih ciljev.
Mar je kdo dejansko pomislil v smotrnost zapravljenega časa in denarja za neposredno odločanje o vprašanjih, ki jih razume zgolj peščica strokovnjakov, da se o tragikomični blokadi državnega proračuna sploh ne pogovarjamo?! Kakšna bi pravzaprav bila udeležba na teh referendumih? Morda pet odstotna?
Da je ironija še večja, so isti akterji, skupaj s prevladujočimi mediji in javnostjo, še ne tako dolgo nazaj (upravičeno) vpili nad nesmiselnostjo nekaterih referendumskih zahtev v časih leve vlade. Ko se je plošča oblasti obrnila, pa so se kar naenkrat prelevili v velike zagovornike »neposredne demokracije«, obenem pa jim ni bilo škoda poniževalnih besed na račun ustavnega sodišča, ki se je odločilo presekati gordijski vozel te norije.
Nedolžen pri tej dvolični igri seveda ni tudi del aktualne koalicije. Tudi njim je bilo še ne tako dolgo nazaj politično priročno reči štirikrat proti, ko za dobrobit države vsaj ostati tiho, če se že podpora ukrepom političnega nasprotnika zdi popolna utopija. Lastno umazanijo morajo sedaj požirati z dvojno mero.
Takšna in podobna preigravanja politikov in interesnih lobijev tako niso domena izvajanja demokracije, ampak posilstva nad demokracijo s pomočjo zlorabe njenih mehanizmov, kar povrhu vsega še ogroža državo v njenih demokratičnih in eksistencialnih temeljih.
In prav slednje je z osmimi glasovi razuma ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije in državo razbremenilo mlinskih kamnov, ki so jo že do grla potegnili v ocean mednarodne sramote in odvisnosti.
Žal pa zgled razuma ni dosegel tistih, katerim je bilo sporočilo v prvi vrsti namenjeno. Zaslepljeni od starih vzorcev so v odločitvi videli zmago političnega sovraga, kateremu kakršenkoli uspeh nikakor ne more biti priznan ali pripisan. Nedvomno bi v drugačnih okoliščinah ravnali drugače, a v danih se jim je zdelo smiselno in potrebno oblatiti še najvišjo ustavno-pravno avtoriteto v državi.
Odločitve ustavnega sodišča je potrebno spoštovati, smo poslušali še nedavno, a tega več ne slišimo danes. Ustavno sodišče se spoštuje in Spoštuje. Spoštuje se beseda, volja, odločitev, Spoštuje pa se tudi institucija kot taka. Kultura vsesplošnega nespoštovanja je po dvajsetih letih dosegla višek prav v blatenju ustavnega sodišča. Slovenci več ne spoštujemo ničesar in nikogar, niti samih sebe ne.
In ker ne spoštujemo sebe, je logično in razumljivo nasprotovanje izrazu domoljubnega narodovega ponosa 2. kitice v Ustavi določene slovenske himne, ki pravi »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«. Nekateri so se obesili na omembo »Boga«, a to je zgolj slepilo. Na slehernem izdanem ameriškem dolarskem bankovcu piše »In God we trust«, a ga kot plačilno sredstvo brez zadržkov uporabljajo tako agnostiki, ateisti, kot muslimani, hinduisti, budisti, ali kdorkoli drug.
Ne Boga, (samo)spoštovanja primanjkuje slovenskemu narodu in to nas v mednarodnem okolju, kjer sta narodni ponos in spoštovanje do domovine ena glavnih afrodizijakov konkurenčnih narodov, še kako tepe.
Zato, dragi Slovenci, te dni, ko priložnostnih zdravic »na boljše čase« ne bo manjkalo, sledite zgledu našega največjega pesnika in najprej nazdravite nase:
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmò zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
če boste kozarček spili še na Ustavno sodišče, pa vam nihče pri zdravem razumu, razen kakšnega prometnika morda, ne bi smel zameriti.
Vir: Drugi svet
