Bliža se prvomajski sprevržen manifest komunizma

Avtor: Matjaž Steinbacher.

Manifestacije in hotenja po nasilnem rušenju oblasti, ki so se kot virus razširila po Sloveniji, so najprej podrle Franca Kanglerja, potem pa še vlado Janeza Janše. Če se mnogi, ki so podlegli celotni evforiji, verjetno niti niso zavedali, za koga in kaj so skandirali, pa se je ustvarjal občutek, da je v državi mogoče ukazovati in jo voditi kar z ulice. Kako takšno prikrito vodenje države poteka, še kako dobro vedo sindikati.

Protestiranje se je komaj poleglo, že je pred nami prvi maj, ena bednejših manifestacij sodobnega časa, ki je že po tradiciji priložnost za politične, predvsem pa protikapitalistične govore sindikalnih vodij, hvaljenje marksizma ter huronsko odobravanje in ploskanja množic, ki se navdušujejo nad idejami sistema, ki jih je pahnil v brezno bede, brezposelnosti in brezperspektivnosti. Prvomajski govorniški piedestal je praviloma rezerviran za recitiranje neskončnih političnih ekspozejev v prid socializma.

Od njegovih korenin v drugi polovici devetnajstega stoletja do danes se je pomen prvega maja zelo spremenil, njegova preobrazba pa sovpada s spremenjeno vlogo sindikatov kot glavnih delavskih združenj. Njihovo delovanje ima dva različna obraza, pozitivnega in negativnega. Medtem ko so bile njihove aktivnosti sprva, ko je bil gospodarski proces sila nerazvit, temu primerna pa tudi organiziranost podjetij in delovnega procesa, mnogo bolj usmerjene v izboljšanje delovnih razmer delavcev, postajajo sindikati v času splošne blaginje predvsem politične in kvazi-strankarske organizacije. V bistvu so sindikati danes zelo regresivne družbene celice, ki jim z lahkoto pripišemo velik del odgovornost za ekonomsko ureditev, ki napredek mnogo bolj zavira, kot pa ga spodbuja.

Na tej točki se v vsej svoji milini pokažeta sprevrženost sindikatov in njihov negativni obraz, ki ob prvomajskih manifestacijah postane še toliko bolj bizaren in ko je za podkrepitev groženj treba zbrati zadostne množice navideznih, predvsem pa neukih podpornikov, ki takšnemu manifestiranju dajejo politično veljavo, njenim promotorjem pa potreben politični kapital.

Ob vsej polemičnosti se sindikalisti namerno izogibajo razpravi o tem, kdo je resnični promotor gospodarske rasti in splošne blaginje v družbi in kdo je tisti, ki trg delovne sile ustvarja tako okoren. Podjetja so tista, kjer se ustvarja, zato bi morali na praznik dela v bistvu med njimi iskati osrednje kandidate za govorniško mesto. Seveda ne bom sedaj preveč prehvaljeval samih podjetij, saj si mnoga med njimi zaslužijo resno kritiko. A ne pozabimo, da so tudi aktivnosti sindikalistov prav tako pridodala v lonec slovenskega nacionalnega interesa, katero nadaljevanko pomenijo propadi nekoč poznanih podjetij. Glede na to, da pri vsakem ukrepu najdemo njihov podpis in da že kar nekaj časa prav zahtevajo svoje soglasje k ukrepom, bodisi se pogovarjamo o davkih, prodajah državnega premoženja, ekonomskih reform, vprašanja bank, …, se bodo svoje odgovornosti za nastali položaj zelo težko ognili. A to še ni vse. Medtem ko so pogosto tako glasno in nastrojeno kritizirali delovanje podjetij in uprav, pa so, kot pravi socialistični kulaki, na drugi strani, v mnogih prevzemnih zgodbah zelo aktivno tudi sami sodelovali.

Pa vendar, spremljanje nastopov sindikalistov pri neukem poslušalcu kaj hitro vzbudi občutek, da je njegova blaginja posledica praznega govorjenja prvih, ne pa ustvarjene dodane vrednosti, na drugi pa, da je brezposelnost v družbi posledica vseh drugih samo sindikatov ne. V družbi se pogosto celo ustvarja občutek, da je delovanje sindikatov usmerjeno v zagotavljanje družbenega dobra, moralnosti in socialne pravičnosti.

Če ljudem, ki jim je jugoslovanski eksperiment v veliki meri predstavil povsem napačno sliko o tem, kakšno naj bo gospodarsko okolje in jim vcepil povsem neke druge ideale, ne moremo zameriti, da naivno sledijo ekonomsko uničujočim in v veliki meri kontradiktornim idejam, katerih promotorji so tudi sindikalisti, še posebej glede na grenko izkušnjo v obliki pajdaškega kapitalizma balkanskega tipa in splošnega razočaranja nad nedelovanjem državnih organov, pa je odgovornost protagonistov teh akcij, ki v imenu boja za pravičnost ščitijo zgolj svoje privilegije in svojo korist, toliko večja. Še toliko bolj, ker gre velik del odgovornosti za pajdaštvo pripisati tudi delovanju sindikatov in stavkovnim grožnjam, ki so se pojavile vsakokrat, ko je beseda nanesla na prodaje državnega premoženja, ali pa, ko smo debatirali o davčni politiki in podobnem. Pri vsem tem je šokantno, da se enoumje sindikatov kot neustavljiv virus prenaša na prihajajoče generacije, ki se udeležujejo teh manifestacij, namesto da bi s kritičnim odnosom do sindikatov in ekonomskega sistema, ki je v veliki meri njihov sovražnik, prispevali k ureditvi gospodarskega procesa, ki bi jim omogočil, da se izvlečejo iz primeža brezposelnosti.

Skrajni čas je, da prekinemo s prodajanjem »gnilih jajc« in se lotimo oblikovanja ekonomsko napredne države, ki si bo prizadevala za učinkovitost in napredek! To je dolgoročno opravilo. Tisti, ki pa se nameravajo odpraviti na kakšno od prvomajskih kresovanj, pa lahko že danes resno razmislijo o vseh stvareh okrog sindikatov, njihove vloge v družbi ter ekonomsko-finančnega stanja v družbi in svojega statusa.

Vir: Steinbacher media