Kaj in komu v resnici je pisal Zgaga in kaj mu je odgovoril UKOM

Kaj in komu v resnici je pisal Zgaga in kaj mu je odgovoril UKOM

Objavljamo zapis, ki ga je objavil Blaž Zgaga in odgovor UKOM

Svet Evrope je nedavno na svoji spletni Platformi za svobodo izražanja strani objavil alarmantno obvestilo International Press Institute (IPI), enega izmed množice zasebnih inštitutov, ki delujejo po svetu in se ukvarjajo z mediji v skladu s svojo ideologijo, doktrino financiranja in osebnimi preferencami sodelujočih.  IP je na zgoraj omenjeni platformi objavil pisanje Blaža Zgage o tem, da naj bi slovenski novinarji delali v naraščajoče strupenem ozračju, kar naj bi ga ustvarjala nova vlada, zlasti pa predsednik Vlade RS Janeza Janše osebno. Povod za pisanje je Zgaga našel v dveh Janševih odzivih na Twitterju, ki sta bila usmerjena v javno RTV hišo zaradi manipulativnega poročanja o dvigu plač ministrov.

Pisanje Blaža Zgage, ki je bilo objavljeno na spletni strani IPI, v slovenski medijski krajini ni doživelo velikega zanimanja. Je pa zato toliko večjo pozornost vzbudil odgovor slovenske vlade, ki ga je pripravil njen Urad za komuniciranje. V nadaljevanju objavljamo preveden odgovor v celotni vsebini, da si lahko sami ustvarite mnenje o zapisanem. Če dobro premislimo, kaj je bil povod za mednarodno intervencijo Blaža Zgage in posledično reakcijo vladnega urada, lahko ocenimo, da gre za natančno programiran manever nasprotnikov Janševe vlade, ki jih niti epidemija kužne bolezni ne ustavi pred rušenjem še ne v celoti konstituirane koalicijske vladne ekipe, ki se v medijih nadaljuje celo v času velikonočnih praznikov.

Vlada Republike Slovenije pozdravlja, da se je Platforma Sveta Evrope za svobodo izražanja začela intenzivneje zanimati tudi za medijsko situacijo v Sloveniji in upa na konstruktivno pomoč pri reševanju te problematike v Sloveniji. Ne gre le za vprašanje izpolnjevanja osnovnih etičnih novinarskih standardov, ki bi morali biti temeljni postulat delovanja vseh medijev, ampak tudi vprašanje lastništva in pluralnosti medijev v Sloveniji, navsezadnje pa tudi realnih groženj, ki so jih deležni posamezni novinarji. Prav zato vas želimo opozoriti na širši kontekst medijske situacije v Sloveniji.

Najprej na izpostavimo zgodovinska dejstva razvoja medijskega trga v Sloveniji. Večina obstoječih osrednjih medijev v Sloveniji izhaja iz nekdanjega komunističnega režima in še v poznih devetdesetih letih so medije kot odgovorni uredniki urejali tudi nekdanji pripadniki zloglasne tajne službe UDBA, znane po preganjanjih in mučenju številnih političnih zapornikov v prejšnjem sistemu. Tukaj moramo izpostaviti nekdanjega odgovornega urednika Dela Mitja Meršola, ki je bil sicer v tujini tudi vplivni član združenja IPI.

Nacionalno radiotelevizijo (RTV SLO), ki jo financirajo vsi državljani, so še do leta 2004 neposredno vodile bivše komunistične strukture. Na čelu programskega sveta RTV SLO, ki odloča o vseh programskih smernicah te izjemno pomembne ustanove, je sedel dr. Janez Kocijančič, nekdanji predsednik Zveze komunistov Slovenije v času Jugoslavije, z osamosvojitvijo pa nekaj časa tudi predsednik predhodnice stranke SD. Istemu organu je pozneje načeloval tudi dr. Jernej Pikalo, sicer minister SD v dveh slovenskih vladah. Verjetno se strinjate, da je šlo s stališča svobodnega delovanja medijev in še posebej javne RTV SLO za nevzdržno situacijo.

V celotnem začetnem obdobju demokratičnega razvoja je potrebno izpostaviti tudi problem oglaševanja. Več ali manj vsi poskusi ustanavljanja novih medijev, ki ne bi temeljili na dediščini totalitarne preteklosti, so propadli, saj novi mediji niso bili deležni denarja iz naslova oglaševanja tako kot obstoječi mediji. Eden redkih medijev, ki je uspel kljub blokadi oglaševanja preživeti, je bila verska radijska postaja Radio Ognjišče. Preživel pa je v prvi vrsti zato, ker so ga ljudje podpirali z lastnimi prispevki mimo oglaševanja.

Delno se je situacija spremenila šele v obdobju 2004-2008, ko so se prvič za štiri leta od oblasti poslovile stranke, ki so izhajale iz nekdanjega režima, s tem pa jim je bilo delno onemogočeno tudi neposredno uveljavljanje svojih interesov v medijih. V tem obdobju se je v prid večji pluralnosti medijskega prostora spremenil tudi zakon o samem delovanju RTV SLO. Posledično  so v nekaterih medijih, ki jih tako ali drugače plačujejo vsi državljani, vodilne vloge prevzeli tudi posamezniki, ki niso bili povezani z nekdanjo totalitarno stranko.

Toda že leta 2008, ko je oblast prevzela vlada Boruta Pahorja (stranka SD), je sledil strahovit pogrom nad vsemi uredniki in novinarji, ki niso bili del omrežja nekdanjega režima. Ko je bil tako pod vlado stranke SD leta 2009 za direktorja Slovenske tiskovne agencije imenovan Bojan Veselinovič, je bil eden izmed njegovih prvih ukrepov, da je odpustil do tedanje vlade sicer kritičnega odgovornega urednika Boruta Meška, ki je nekaj mesecev za tem po hudi bolezni tudi umrl. V tem in še nekaterih drugih primerih ni šlo le za vprašanje svobode govora za posamezne novinarje, ampak še huje – za idejo, kako uničiti tudi eksistenco posameznega novinarja in njegove družine.

Na nacionalni RTV SLO je tedanji direktor Marko Filli v letu 2012 uspel spremeniti celo statut te ustanove, da so lahko ukinili delovno mesto do tedanje vlade kritičnega odgovornega urednika Uroša Urbanijo. Podobno se je dogajalo tudi v nekaterih zasebnih medijih, kjer so bili uredniki, kritični do leve opcije, po hitrih postopkih odstranjeni z vodilnih mest, pozneje pa ravno tako odpuščeni ali pa so preprosto zaradi izjemnih pritiskov nadrejenih zapustili svoj poklic. Naj tukaj izpostavimo samo nekdanjega odgovornega urednika Primorskih novic Tina Mamića ali nekdanjega odgovornega urednika Dela Petra Jančiča.

Ker nihče izmed njih ni pripadal omrežju nekdanjega režima, ob vseh tovrstnih šikaniranjih niso bili deležni nikakršne podpore osrednje novinarske organizacije Društva novinarjev Slovenije, prav tako ne Sindikata novinarjev Slovenije. Žalostno ob vsem skupaj je tudi dejstvo, da obe omenjeni organizaciji nista bili sposobni odločneje protestirati niti, ko se je v zadnjih desetih letih v sumljivih okoliščinah in izigravanju zakonodaje množično odpuščalo številne druge novinarje.

Poleg tega je v Sloveniji ves čas potekala tudi lastniška konsolidacija medijev. Lastniki večine osrednjih mediji so bili s soglasjem levih vlad prodani posameznikom, ki so v širši javnosti znani kot slovenski tajkuni, pogosto člani Foruma 21, katerega ustanovitelj je nekdanji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, pozneje tudi prvi predsednik v Republiki Sloveniji.

Ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so vplivali na delo novinarjev, pa so novinarji sami v veliki meri prispevali k svoji vse slabši podobi v javnosti. Skoki iz novinarstva v politiko so žal prepogosti, da bi javnost novinarje lahko v celoti jemala verodostojno.  Tako imamo v evropskem parlamentu poslanko Tanjo Fajon (SD), ki je sprva poročala iz Bruslja za nacionalno RTV SLO, dobesedno čez noč pa se je znašla na kandidatni listi SD. Podobno je ravnala tudi novinarka Irena Joveva, ki je čez noč postala evropska poslanka vladajoče LMŠ.

Toda to  niso bili osamljeni primeri političnega nagrajevanja posameznih novinarjev, ki so se v javnosti pojavljali kot največji borci med novinarji proti strankam, ki niso izhajale iz omrežja nekdanjega režima. Tako je bil novinar Rok Praprotnik, ki je bil v javnosti znan kot eden najbolj radikalnih piscev prispevkov zoper predsednika SDS Janeza Janšo, imenovan na funkcijo podpredsednika Komisije za preprečevanje korupcije, malo pozneje pa je v državni banki brez kakršnih koli izkušenj iz bančništva dobil mesto direktorja Centra za skladnost poslovanja v NLB. Podobno se je dogajalo z nekdanjim novinarjem Dejanom Karbo, ki je pisal za osrednji slovenski dnevnik Delo in dokazano lagal o stranki SDS ter tudi o slovenskem kardinalu Francu Rodetu. Omenjeni novinar je dobesedno čez noč zapustil novinarske vode in kandidiral na lokalnih volitvah na listi stranke SD. Ker ni bil izvoljen, so mu v stranki uredili službo v kabinetu njihovega ministra dr. Jerneja Pikala, sprva vezano na mandat samega ministra, tik pred padcem vlade pa mu uredili službo za nedoločen čas v državni upravi.

Novinarstvu pa so nasprotno škodovali tudi nekateri drugi posegi in brezobzirno mešanje med novinarstvom in politiko. Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca, ki je bila del leve vladne koalicije, se je po koncu mandata brez težav vrnila na javno RTV SLO in začela pripravljati dokumentarne oddaje kot “neodvisna” novinarka. Še bolj nenavadno prestopanje meje med politiko in novinarstvom si je privoščila novinarka RTV SLO Mirjam Muženić, ki je za levo stranko kandidirala na evropskih volitvah, dan za tem, ko ni bila izvoljena, pa je želela o dogajanju znova poročati kot neodvisna novinarka. Podobne težave ima s svojo novinarsko kredibilnostjo tudi Blaž Zgaga, ki je zaslovel v zgodbi, ko je finskemu novinarju pomagal pripravljati dokumentarno oddajo o nakupih oklepnikov za Slovensko vojsko, v kateri so tedanjega predsednika vlade obtožili korupcije, češ da potrebuje denar za svojo pokojnino. Zgodba je več let pretresala slovenski medijski in politični prostor, na koncu pa so se vse obtožbe zoper premierja Janeza Janšo izkazale za laž, s tem pa v celoti tudi kredibilnost samega novinarja.

Na drugi strani pa se dogajajo tudi fizični obračuni s posameznimi novinarji. Najhujši napad v zgodovini samostojne države se je zgodil na novinarja Mira Petka, ki je poročal o gospodarskem kriminalu. Kljub temu, da je komaj preživel, za napad na novinarja ni bil nihče pravnomočno obsojen. Fizičnega napada pa je bila leta 2018 deležna tudi ekipa Planet TV, ki je poročala o terorističnih aktivnostih bratranca enega bolj vplivnih članov pozneje vladajoče stranke Liste Marjana Šarca. Istega leta je bila fizično napadena tudi ekipa nacionalne RTV SLO. Žal obe tedanji vladi nista ničesar naredili, da bi se tovrstno nasilje končalo.

Zaradi vseh zgoraj naštetih dejstev Vlado Republike Slovenije veseli, da je Slovenija končno postala tudi predmet mednarodnega zanimanja na področju novinarske svobode in splošnega stanja medijev pri nas. V tem kontekstu je potrebno jemati tudi opozorila o nevzdržnem stanju slovenske nacionalne RTV hiše. Vlada Republike Slovenije meni, da kakršno koli kritiko delovanja te ustanove ni mogoče šteti kot posege v novinarsko svobodo. Še več. Predsednik vlade je dolžan opozarjati na nepravilnosti in zlorabe, saj gre za davkoplačevalski denar. Znani slovenski pravnik dr. Matej Avbelj v tem kontekstu opozarja, da tovrstne kritike “gotovo ni mogoče, razen v stanju popolne paranoje, predstavljati kot napad na tamkajšnje novinarje ter grožnjo njim in ne vem kaj še. Ti so s svojim vodstvom na čelu tokrat, reci in piši, prepovedali posege v svojo suverenost (sic!), kar najbrž pomeni, da nobena kritika ni več dopustna.” (Finance, 27. 3. 2020) Hkrati dr. Avbelj opozarja na izrazito neuravnoteženo in odkrito pristransko poročanje nacionalne RTV. Na podoben problem v javnem pismu opozarjajo tudi številni slovenski intelektualci, ki med drugim opozorijo na nedavno analizo civilne iniciative Glasno o ideološkem aktivizmu na RTV Slovenija: “RTV Slovenija javnosti ne informira objektivno, temveč v informativnih oddajah pristransko, neosnovano in zavajajoče kritizira delovanje demokratično izvoljene vlade, kar je v neskladju s poslanstvom tega zavoda.”  Iz vsega navedenega je jasno, da ne gre za konkretne grožnje novinarjem, ampak zgolj pozive, da bi novinarji upoštevali svoj etični kodeks.

Ob tem se sprevrača tudi pobude o večji racionalni porabi javnega denarja. Ob tem, ko številni mediji komaj preživijo in celo odpuščajo novinarje, se je samo v zadnjih desetih letih na RTV SLO dodatno zaposlilo skoraj 400 oseb, tako da ima danes zavod zaposlenih cca. 2.300 ljudi. Če kdo pozive generalnemu direktorju RTV SLO, da z denarjem davkoplačevalcev ravna gospodarno, razume kot pritiske in pozive, da se odpušča novinarje, je to popolna manipulacija, se je jasno, da so novinarji le del zaposlenih na tej ustanovi. Kakršno koli dodatno zaposlovanje ob dejstvu, da se programska shema iz dneva v dan krči, pa kje posmeh vsem državljanom, ki mesečno plačujejo to ustanovo.