Na ravnokar končanem tradicionalnem Sanremskem festivalu – mnogi ga štejejo med najpomembnejše festivale v svetovni glasbeni industriji, nekateri ga imajo celo za najpomembnejšega – je zmagal mlad italijanski pevec Marco Magnoni s pesmijo L’essenziale, Bistveno. Poje o ljubezni, med drugim tudi tole: „V svoji tišini izbrišem vsako tvojo bolečino, da bi znal ceniti to, česar nisem znal izbrati. Medtem ko se svet drobi na koščke, ustvarjam nove prostore in želje, ki pripadajo tudi tebi, ki si od vedno zame bistvena.“ Prava pesem v pravem času, sem pomislil, ko sem jo prvič slišal. Luč sveta je zagledala v času, ki na vsakem koraku slehernemu izmed nas zastavlja vprašanje, kaj je pravzaprav bistveno v našem življenju.
Plitvine
Mogoče se mnogi šele v teh konfuznih časih, ko se zaradi objektivnih razlogov, v katerih smo se znašli, začenjajo zavedati, kako površno so živeli. Ne mislim površno v smislu neodgovornega opravljanja nalog, ki jih imamo v vsakdanjem življenju, ampak na površju glede na globine in razsežnosti človekove duše, plitvo glede na globino, ki jo lahko razvijemo v življenju. Ko so bile zunanje življenjske okoliščine lahke, ko nas ni vse bombardiralo z občutjem krize, ko je družbena klima ustvarjala občutek rasti in cvetenja, se je vse dozdevalo neskončno preprosto. Bile so službe, bilo je delo, bil je zaslužek, dalo se je dobiti kredite, povsod je vel pozitiven duh mogočega in ustvarjalnega.
Danes vidimo, kako lahko blišč zunanjosti zaslepi oči našega srca in kako se v ugodnih časih hitro privadimo na misel, da bo lépo večno trajalo. V teh dneh se pogovarjam z mnogimi, ne le s tistimi s tako imenovanega socialnega roba, ampak tudi z ljudmi, ki jim je šlo doslej dobro, a jih začenja aktualna situacija notranje zelo obremenjevati. Znanka, samostojna podjetnica, mi je pripovedovala, kako ji že nekaj mesecev kronično primanjkuje dela. Ko ni dela, tudi prihodka ni: „Grozno mi je, ko dobivam iz dneva v dan položnice. Prvič sem v situaciji, ko ne morem položnic plačevati na rok. Ob tem se počutim nemogoče, kajti navajena sem bila, da s plačili nisem nikoli zamujala. Tudi toliko realna sem, da vem, da bom naslednji mesec še težje plačala to, česar ta mesec nisem mogla.“
Kot na drugih področjih življenja je tudi na področju odnosov podobno: hitro se nam zgodi, da se na mirna obdobja v odnosu navadimo in ne opazimo, kdaj smo bili naplavljeni na eksistencialno plitvino. Zakonci dobro vedo, kako pomembno je prvi izrečeni „da“ dan za dnem potrjevati s pogovorom, pozornostjo, utrjevanjem bližine. Odnosi z najbližjimi osebami našega življenja so najbolj izpostavljeni nevarnosti, da zdrsnejo v rutino vsakdanjosti, ki začne kmalu zastavljati vprašanja o lastni identiteti in zahteva novo osmišljanje skupne poti.
Pozitivna plat življenjskih plitvin je, da nas znova napotijo pred vprašanje o bistvenem v našem življenju.
Iskanja odgovorov
Na vprašanja o bistvenem v življenju si mora odgovarjati vsak sam. Pred dnevi sem se pogovarjal s prijateljem, ki se srečuje z resno boleznijo. Diagnoza je jasna, le še razsežnosti niso povsem znane. Ve, da bo proces zdravljenja zahteven in nikakor ne lahek. Toda trenutno je vpet v takšno življenjsko situacijo, da je bil prepričan, da mora vmes, „ob vsem skupaj“, speljati še en zahteven finančni, logistični in organizacijski projekt: prodajo starega in nakup novega stanovanja. Vsak, ki se je s tem že kdaj ukvarjal, ve, kako naporna reč je to že za zdravega, kaj šele za bolnega človeka. Srečevanje s kupci, ogledi, usklajevanje terminov, krediti, finančne transakcije, praznjenje stanovanja, selitev … Ljudem v polni življenjski kondiciji pobere to veliko časa in energije, dodatno obremenjuje naše temeljne odnose ter dvigne adrenalin. Ko mi je pripovedoval o načrtih, sem mu v nekem trenutku zastavil vprašanje: „Kaj je zate v tem trenutku najbolj pomembno?“ „To, da sem miren in se posvetim premagovanju bolezni,“ je bil jasen. „In kaj bi torej zate v tem trenutku, ko veš, da zaradi bolezni potrebuješ mir, in ko hkrati praviš, da so družinski odnosi že tako in tako na psu, pomenila še ta dodatna obremenitev?„ Pomislil je, ostal nekaj časa tiho ter nato odgovoril: „Imaš prav, bom še razmislil, če je sedaj res pravi čas, da se lotim te zadeve v zvezi z menjavo stanovanja.“
Ko sem poslušal njegovo pripovedovanje, ko sem opazoval od zunaj njegovo življenje, se mi je zdelo kristalno jasno, da sedaj zanj ni pravi čas, da si nalaga neko dodatno živčnost in nervozo. A moje mnenje ni bistveno, kajti vsak sam mora v slehernem trenutku pred samim seboj odgovoriti na vprašanje prioritet. Vanj sem zasadil samo vprašanje o smiselnosti njegovih trenutnih načrtov. Odšel je z vprašanjem, razmišlja, tehta, odločil se bo pa tako in tako sam. Pri sebi si mislim, da ko je v igri življenje, odločitev zanj niti ne bo tako težka. Ali pač.
Pred dnevi sem se srečal z mlado mamico, ki je ostala sama z majhnimi otroki. Mož se je odselil. Novo nastala situacija jo je globoko prizadela. Preprosto si ne predstavlja, kako naj gre sama naprej. Najin pogovor je tekel v smer, kateri so prvi koraki, ki jih mora narediti v tej situaciji. Naštevala je: biti otrokom v oporo, ker jih je očetov odhod zelo prizadel, dogovoriti se v službi za spremenjen delovnik, prositi starše, da priskočijo na pomoč pri varstvu otrok, pogovoriti se z možem glede preživnine. Vesel sem bil, ko sem jo poslušal, kajti videlo se je, da se je kljub globoki osebni stiski in prizadetosti resno lotila reševanja nastale situacije. „Ko se svet drobi na koščke, ustvarjam nove prostore.“ Sama je razumela, kateri so najpomembnejši, najnujnejši in prvi koraki, ki jih mora narediti v dani situaciji.
Ekstremne situacije izostrijo naš pogled na bistveno.
Bistveno
Kaj je torej bistveno v našem življenju? Katere vrednote na lestvici vrednost so tiste, okoli katerih strukturiramo svoje življenje? Da, vedno, ko govorimo o bistvenem, govorimo tudi o naših vrednotah. Vrednote so tista naša najgloblja prepričanja, okoli katerih in zaradi katerih sprejemamo svoje odločitve in oblikujemo svoje življenje. Ravnanje na podlagi vrednot terja od nas pogosto tudi žrtve, odpovedovanja ter nas včasih pripelje celo tako daleč, da se začnemo spraševati, kje je meja med moralno dolžnostjo in osnovno zdravo skrbjo zase, za svoje zdravje, za svojo integriteto. Če tega v življenju še nismo storili, je mogoče danes čas, da vzamemo v roke list papirja in pisalo ter zapišemo tri vrednote, ki so za nas v življenju najbolj pomembne. In nato na ta list vsakih nekaj mesecev pogledamo, da si osvežimo spomin.
Katere vrednote so ključne za tkanje kakovostnega partnerskega odnosa? Iz izkušnje vemo, da v sicer pestrih mozaikih partnerskih in zakonskih zvez ne smejo manjkati predana in zastonjska ljubezen, spoštovanje, zaupanje v drugega, nesebičnost, skupni čas za pogovor, (vsaj ključni) skupini cilji, skupna vizija družinskega življenja. In še marsikaj drugega – vsak izmed nas iz svoje izkušnje to najbolje ve. Seveda se postavlja vprašanje, ali se da preživeti v zvezi tudi brez teh vrednot. Da se – preživeti. Kako in za kakšno ceno, je pa seveda drugo, ampak tudi bistveno vprašanje. Zgolj „preživeti“ je namreč največkrat sopomenka za životariti …
Žal je tudi v ljubezni tako kot na drugih področjih življenja: ko začutimo, da se nam začne ljubljena oseba oddaljevati z obzorja našega srca, se v vsej polnosti zavemo, kako je za nas bistvena. Mogoče je imel tudi zgoraj citirani kantavtor Magnoni to pred očmi srca, ko je pisal pesem Bistveno. Kdo ve, mogoče se je iz istih razlogov ta pesem v teh dneh dotaknila tudi mene in me napotila na razmislek o bistvenem.
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Grega Sulejmanovič
