Neoliberalci so po drugi svetovni vojni v naših krajih zagrešili nekaj deset tisoč zunajsodnih pobojev. V Ukrajini je pred osmimi desetletji zaradi nesposobnosti in naklepnih sabotaž neoliberalne oblasti od lakote umrlo več milijonov prebivalcev. V stotinah štejemo prebežnike, ustreljene na meji med Vzhodno in Zahodno Nemčijo, ko so želeli pobegniti mizeriji in represiji tamkajšnjega neoliberalnega režima. Najhujše ekscese pa so si neoliberalni fanatiki privoščili v Kambodži v sedemdesetih, ko so pomorili skoraj četrtino prebivalstva.
Če so vam podobne blodnje intelektualno blizu, vam slovenska nacionalna televizija rezervira prime time, najbolj gledani temin svojega prvega programa, za vašo redno oddajo. In vam celo dovoli, da tisto popačeno realnost, ki ste jo sposobni uzreti skozi monstruozno dioptrijo svojih ideoloških predsodkov, imenujete »informativni magazin«. Stanovski kolegi pa vam podelijo Rožančevo nagrado za publicistiko z utemeljitvijo: »Avtorjeva beseda je nož, ki v stilistično virtuozni maniri krvavo zareže v družbeno telo, dokler iz njega ne zazevajo prazna čreva kapitalističnih ekonomskih ideologij in zlorab demokracije.« Kaj to pove o intelektualnem dometu te srenje? Kje to živimo? Rožanc se obrača v grobu. Topla greda 2014.
Rekli boste, da pretiravam. No, preberite si [www.mladina.si] pa povejte še enkrat. Avtor v »stilistično bravurozni maniri« potegne popoln enačaj med komunizmom in neoliberalizmom. S celotnim Štefančičevim intelektualnim izločkom se je škoda ukvarjati. Poglejte samo tole cvetko, njegovo »paralelo« med nasilnostjo komunističnih in »neoliberalnih« revolucij: »Ali pa se spomnite, kako so kri puščali Sloveniji. Preobrazba gospodarstva in družbe po podobi neoliberalnih načel – liberalizacija, privatizacija, deregulacija – je potekala nasilno, krvavo, nečloveško. Po partijsko.« Halo? Nasilno, krvavo? Živimo v isti državi? V isti zgodovini? V istem času? V isti realnosti?
Ima to kakšno težo, se je s tem vredno ukvarjati? Težo vsekakor ima. Prevlada levice v slovenski politiki, medijih in civilni družbi je znana. Skrbi za to, da ne moremo končati našega ponesrečenega socialističnega eksperimenta. Da vas ne bi v tem predprazničnem času preveč obremenjeval z duhomornimi analizami, si bom za ilustracijo kar sposodil komentar s spletnega foruma enega naših dominantnih medijev: »Pa ti povem, da je na svetu več revščine v državah, kjer vlada kapitalistična ureditev, kot pa v državah, kjer vladajo komunisti. Da je v Severni Koreji revščina in lakota, je laž oziroma zahodna propaganda. Nedolgo tega sem pogledal posnetek o življenju v Severni Koreji, ki ga je posnel neki ameriški novinar. Severna Koreja je srednje razvita država z avtocestami, s podzemno železnico, gradbeno stroko in arhitekturo, ki je Slovenija še lep čas ne bo dosegla…« V resnici v Severni Koreji dizajnirajo tudi Samsungove galaxyje, Južna Koreja pa je samo njihova proizvodna potilnica, naj dodam.
Vsa čast, Marcel in druščina, še Goebbels bi pozelenel od zavisti. Če ste želeli oprane možgane prepričati, da je liberalizem enako komunizem, vam je uspel presežek: Oprani možgani celo verjamejo, da je komunizem boljši. Mogoče se vam to zdi nepomembno, češ, pusti, Blaž, saj je samo Marcel. No, razmislite o tem še enkrat naslednjič, ko boste na gospodarski zbornici jamrali, da nobena vlada ne izpelje reform. Kako pa naj jih v takem političnem ozračju? Od kod pa pride 15-odstotna podpora za Bambi Luko Mesca in njegove disneylandovske ideje in projekte, če ne ravno od tod? Pa vsesplošna ljubezen do državne lastnine, državnega urejanja vsega, kar vam lahko pade na pamet, paranoja pred »tujci«? Histerični revolt proti kakršnikoli reformi in racionalizaciji?
Vleči vzporednice med liberalizmom in socializmom je postalo moderno tudi v delu desnega tiska. Pa kaj je z vami? Neoliberalizem ni nikakršna zrcalna podoba komunizma. Med socializmom in liberalizmom ni nikakršnih vzporednic, so samo enormne razlike in nasprotja. Te vzporedne linije se vam lahko prikazujejo samo, če vas je prizadel škilavi ideološki astigmatizem tipa Štefančič. Na prvi pogled opazna asimetrija med tema dvema pogledoma je najprej ta, da komunizem pošilja svoje ideološke nasprotnike v Gulag, liberalizem pa ne. Liberalci si želijo le to, da bi bili politični proces in politične rešitve taki, da drugi, tudi če pomenijo volilno večino, ne bi preveč posegali v individualne svoboščine in pravice tistih, ki se z večino ne strinjajo. Vključno z njihovo pravico do lastnine. Vsekakor naj ne bi posegali bolj, kot se je zgodovinsko izkazalo kot še skrajno sprejemljiva meja, onkraj katere sta ogroženi motivacija in sposobnost družbe za kreativnost, rast in napredek. Na kratko, liberalca niti najmanj ne moti, če si drugi s svojimi sredstvi in svojim denarjem organizirajo socializem ali komunizem. Komunist pa tistemu, ki želi s svojimi sredstvi in svojim denarjem organizirati kapitalizem, denar najprej pobere, nato pa mu pošlje še kroglo v tilnik.
Naslednja razlika med komunizmom in neoliberalizmom je počasneje razmišljajočim mogoče malo teže razumljiva, a ravno tako temeljna. Čeprav imata obe ideologiji močno potezo utopizma, gre pri tej utopičnosti za temeljno asimetrijo. Demokracije osvajajo liberalne rešitve počasi in s težavo. Potrebna je visoka stopnja demokratične kulture. Družba se mora otresti retrogradnega nacionalizma in plemenskih, klanovskih in kolektivističnih ter rentniških, zastonjkarskih in klientelističnih mentalnih vzorcev. Maksima, da ni važno, kakšen je, samo da je naš, se mora posloviti kot vrhovno načelo selekcije.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
