Če človek pogleda okrog sebe in povsod vidi dinozavre, kaj to pravzaprav pomeni? Mogoče pa pregovorno smetišče zgodovine počasi nastaja prav tu, pri nas. Gradualistična verzija.
Tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, — kaj mislite! — in ne pamet: takšni so,« se je zapisalo nesmrtnemu Milčinskemu. Pred 12 leti sem kolumno v časniku Delo na temo »pivovarske vojne« zaključil: »Argumente glede nacionalnega interesa pri privatizaciji bank v glavnem razumem, čeprav se z njimi povečini ne strinjam. Glede pivovarn sem v čisti temi… Zelo pa me skrbi, kako zlahka pri nas nekdo svoj čisto zasebni interes medijem in politiki proda kot javni. In ko se pod takšno prismojeno šarado podpišeta dve tretjini poslancev nacionalnega parlamenta, dokončno izgubim veselje do življenja v tej državi.«
Izid pivovarske vojne je znan. Veselja do življenja v tej državi nisem dokončno izgubil, sem pa izgubil precej veselja do investiranja v njej. Kot še marsikdo. Ko je kmalu zatem »osrednji slovenski dnevnik« postal interno glasilo osrednjega slovenskega tajkunskega konglomerata, sem izgubil tudi veselje do javnega pisanja.
Danes izgublja veselje do življenja v tej državi vse več ljudi, predvsem mladih in tistih v najbolj produktivnih letih. Avtor je oče študenta medicine in gimnazijca. Ne samo, da je izselitev v tujino glavna tema debat med študenti (res je, punce in pijača so šle v drugi plan), o tem se na veliko pogovarjajo že gimnazijci. Kdo se res izseljuje in kakšne so resnične številke? Teh informacij na žalost sistematično ne zbira nihče v Sloveniji. Vsakdanjih, po naključju slišanih zgodb pa je toliko, da zaboli glava. V mali Sloveniji je v vsaki generaciji mogoče dva tisoč bodočih najboljših raziskovalcev, inovatorjev, inženirjev, podjetnikov, menedžerjev, zdravnikov in drugih strokovnjakov, od katerih je res odvisna njena prihodnost. Že vsakoletni odhod polovice izmed njih bi pomenil nepopravljivo dolgoročno škodo za razvoj in prihodnjo blaginjo države, kajti v največji meri odhajajo tisti, ki imajo v tujini največ priložnosti, najboljši. Vsekakor mnogo hujši dolgoročni udarec za našo suverenost kot morebitno zaprosilo za mednarodno finančno pomoč in sprejetje z njo povezanih reformnih ukrepov. Ti ukrepi bi v Sloveniji pomagali vzpostaviti konkurenčno okolje in pogoje za primerne službe in kariere za mlade strokovnjake doma. Nesrečna psihoza eksodusa bi se počasi polegla. A ne, v slovenski tranzicijski genom zapisana »gradualistična« mantra je spet preprečila, da bi krenili v pravo smer. Da ne? Poglejte si najnovejši programski izdelek vladajoče koalicije.
Idejno podlago za »smeri razvoja« slovenske tranzicije je ves čas dajala skupina ekonomistov, ki se jih je oprijela oznaka »gradualisti«. Vendar za to šolo oznaka »gradualizem« ni samo evfemizem, je čisto zavajanje. Izraz gradualizem naj bi označeval prepričanje, da naj se spremembe družbenega sistema odvijajo počasi. Regulativa naj se prilagaja s takim tempom, da ji bo lahko sledila tudi institucionalna infrastruktura, predvsem organi pravne države in agencije, nujne za delovanje sodobnih trgov. Pri večini velikih organizacijskih sprememb je postopnost zaželena, in prehod socialističnega sistema v kapitalistični je seveda ogromna organizacijska sprememba. Vendar je laž slovenskega »gradualizma« v tem, da cilj sprememb sploh ni bil prehod v odprt tržni kapitalizem, kot ga poznajo zahodnoevropske države in h kateremu so se pospešeno obrnile vzhodnoevropske. Za slovenski »gradualizem« je bil cilj pravzaprav ves čas neki hibridni družbeni sistem, v katerem bo lastnina podjetij kombinacija državne lastnine, lastnine zaposlenih in menedžerjev ter navzkrižne lastnine po dobaviteljskih in tovarišijskih verigah. Še posebej je »gradualizem« alergičen do čezmejnih kapitalskih naložb, natančneje rečeno, tujih naložb v Sloveniji, saj je po drugi strani zagovarjal naložbe slovenskih podjetij v konkurente po drugih državah nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji pa bi tujcem, po možnosti za drag denar, prepustil kvečjemu par stečajnih primerkov, pa naj se izkažejo. Kot da v svetu z naložbenim kapitalom razpolagajo šalabajzarji, kot v Sloveniji.
Še ena zelo pomembna značilnost »gradualizma« je skrajno podcenjevanje pomena konkurence in tržnega mehanizma v ekonomiji. V tem je dedič Kardeljeve dogovorne ekonomije, ki tržni mehanizem nadomešča z dogovarjanjem med deležniki v verigi, kadar pa to (ponavadi) odpove, vskoči centralnoplanski dirigizem. Kot zadnje, »gradualizem« izrazito podcenjuje pomen profitnega motiva za rast učinkovitosti in produktivnosti v tržnem gospodarstvu. In iz tega izpelje stalno topoglavo, z vsemi dejstvi skregano kokodakanje, da sta državna lastnina ali zadružna lastnina podjetij enako učinkoviti kot zasebna. Lepo vas prosim. Zakaj pa ni več nikjer nobene »družbene« oštarije ali frizerstva?
Slovensko tranzicijo so idejno vodili ekonomisti, ki intimno nikoli niso verjeli v kapitalizem, pravzaprav so do njega čutili globok podzavestni odpor, pogojni refleks kumrovškega drila*. Ko se je socialistični eksperiment pred njihovimi očmi ekonomsko sesul, so se v intelektualni stiski zatekli v nekakšen arhaičen, sodobni globalni ekonomiji neprilagojen avtarkični merkantilizem. To zmes ekonomskega nacionalizma in neke nove iteracije socializma bi najnatančneje opisal izraz nacionalsocializem, če ne bi bil ta termin kruto zlorabljen v nekem drugem zgodovinskem kontekstu. Zato jo, faute de mieux, imenujmo mencingerjanstvo.
* Ne trdim, da imajo mencingerjanci kakšno direktno zvezo s kumrovško »izobraževalno ustanovo«. Gotovo pa ta šola določa njihov konceptualni referenčni okvir, tako kot njena satelita s Kardeljeve ploščadi določata referenčni okvir medijev, »strokovne javnosti« in »civilne družbe«, kjer ti ljudje lahko veljajo za ekonomske guruje in finančne strokovnjake.
Več lahko preberete na Financah.
