B. Štefanič, Družina: Zarodki naprodaj

Vzporednice med ameriško in slovensko razpravo o splavu

»Čez lužo« je že nekaj tednov ena izmed odmevnih zgodb povezana z ustanovo Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood), ki je s svojimi številnimi klinikami največji posamični izvajalec splavov v ZDA (organizacija sicer deluje tudi na svetovni ravni). Preiskovalnim novinarjem iz pro-life civilnodružbe­ne pobude Center za medicinski napre­dek je namreč pod krinko uspelo posneti vrsto video posnetkov, ki potrjujejo domnevo, da je Načrtovano starševstvo svojo razvejeno abortivno industrijo dodatno »oplemenitilo« z razmeroma donosnim poslom, saj v sodelovanju s posredniškimi družbami znanstvenoraziskovalni sferi proti plačilu, ki je bistveno večje od »pokritja stroškov« (kar je z ameriško zakonodajo prepovedano), dobavlja tkivo in organe splavljenih otrok, po katerih je očitno izredno veliko povpraševanje. Posnetki pogovorov z vodilnimi iz Načrtovanega starševstva in pričevanja neposrednih udeležencev »pridobivanja« tkivo in organov splavljenih otrok potrjujejo tudi domnevo, da izvajalci postopke splavov (zlasti v poznejši nosečnosti) prilaga­jajo, da bi izključno zaradi interesov naročnikov in višje cene »robe« pridobili čim več »nedotaknjenih« organov (celo takó, da so organe odvzemali splavljenim otrokom, ki jim je še bílo srce).

Politična in finančna teža razkritij

Objavljeni posnetki imajo precejšen odmev v političnem prostoru. Načrtovano starševstvo namreč velik del svojega proračuna (leta 2014 je bil 1,3 milijarde dolarjev) dobi iz javnih sredstev (več kot 500 milijonov dolarjev) – ne sicer neposredno za izvajanje splavov, pa vendar. Ob prizadevanju republikanskih krogov, včasih tudi z drobcem demokratske podpore, se na zvezni ravni in ravni posameznih držav vrstijo in delno tudi uresničujejo pobude za ukinitev javnofinančne podpore in preiskavo spornega ravnanja. Zgodba vsaj skozi stranska vrata vstopa tudi v kampanjo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami.

Razumljivo so se na objave, ki dovolj verodostojno potrjujejo že večkrat izražene domneve o skrajno neetičnem in zelo verjetno tudi nezakonitem ravnanju Načrtovanega starševstva, odzvali v katoli­ški Cerkvi v Ameriki in podprli prizadevanja za umik javnega financiranja te orga­nizacije.

Kakšen bo nadaljnji razvoj dogodkov v ZDA, je težko napovedati. Skrbno negovan javni ugled Načrtovanega starševstva je opazno uplahnil, proti čemur pa se ta organizacija v strahu pred izgubo javnofinančnega zaledja­ bori z vsemi mogočimi sredstvi – od pravnih in lobističnih do propagandnih in medijskih, kar pa jim ni težko, saj je ameriško novinarstvo glede zagovarjanja splava skorajda enoglasno.

Ta ugotovitev velja tudi za Slovenijo, kjer je bila zgodba v mainstream medijih bodisi »spregledana« ali pa propagandistično zavita v že toliko­krat videni celofan domnevnega ogrožanja reproduktivnega zdravja in pravic žensk. Zgolj kot primer: na Delovi spletni strani smo lahko prebrali poročilo, ki vsebuje tudi takšne cvetke: »Žal ne gre dvomiti, da bodo tako imenovane ‘pro-life’ organizaci­je v Združenih državah Amerike medicinski škandal z zarodki in tkivi izkoristile na račun ženskih pravic in že tako ogroženi skupini na vsak način hotele preprečiti varno možnost do umetne prekinitve nosečnosti.«

Splav in darovanje organov

Burno ameriško dogajanje pa ne ponuja slovenskih vzporednic le na medijskem področju, temveč tudi na drugih ravneh. Denimo zakonodaj­ni. Konec avgusta je pri nas začel veljati novi zakon o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, sprejet na julijski seji državnega zbora, ki se nekoliko dotika sorodnih vprašanj: med drugim namreč opredeljuje možnost odvzema delov telesa mrtvega splav­ljenega zarodka.

Štirinajsti člen zakona tako določa,­ da se deli telesa mrtvega splavljenega zarodka lahko odvzamejo za presadi­tev pod pogojem, da je ženska, ki je zarodek nosila, v to pisno privolila, ko je dobila izčrpna pojasnila o namenu nameravanega odvzema; tkiva zarodka se lahko odvzamejo in uporabijo le z odobritvijo komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje; zdravnik, ki opravi prekinitev nosečnosti, pa ne sme sodelovati pri odvzemu ali presaditvi mrtvega zarodka in ne sme biti povezan s temi postopki ali kakorkoli zainteresiran zanje. Prav tako zaradi nameravanega odvzema ni dopustno spreminjati odločitve, postopkov, časa in drugih okoliščin, povezanih s prekinitvijo nosečnosti.

Na prvi pogled se zdi, da je v novi zakon, v katerega je ta člen sicer skoraj dobesedno prepisan iz do sedaj veljavnega zakona, vgrajenih dovolj varovalk, ki naj bi preprečile podobne manipulacije, kakršne prihajajo na dan v ZDA. Lahko pa bi bile te varovalke še močnejše.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.