Dovolite mi, da ta pogovor začnem z nekoliko osebnim vprašanjem: v Ljubljani ste se danes (pogovor je bil posnet v soboto, 26. aprila, op. B. Š) ustavili na poti v Rim, kjer se boste udeležili kanonizacije papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Slednji je 19. septembra 1999 med obiskom v Mariboru blagoslovil kamen, ki je bil devet let pozneje vgrajen v temelje nove župnijske cerkve v Košakih, ta pa se bo 9. maja letos zaradi neplačanih obveznosti do izvajalca gradbenih del znašla na dražbi. Ali lahko vaše romanje v Rim razumemo tudi kot prošnjo k svetniškemu poljskemu papežu, da vašo župnijo reši iz zagate, v kateri se je znašla?
Vsekakor! Janez Pavel II. je zelo povezan z mojim življenjem. Vedno mi je bil zelo blizu. Ne nazadnje tudi fizično. Izhajam iz župnije Hoče, iz vasi Rogoza, ki je le lučaj od prireditvenega prostora, kjer je bil Janez Pavel II. na prvem obisku v Sloveniji. Med drugim obiskom v Mariboru, ko je Slomška prištel med blažene, pa ni blagoslovil le enega, temveč dva temeljna kamna, in sicer za cerkev v Košakih in za novo cerkev, ki jo v Mariboru ta čas gradijo salezijanci. Tudi Slomšek me stalno spremlja na duhovniški poti. Bil sem v mariborskem, torej Slomškovem bogoslovju, potem kaplan v mariborski, torej Slomškovi stolnici …
… zdaj pa župnik Slomškove župnije.
To je velika milost! Je pa milost vedno povezana s trpljenjem. To gre z roko v roki.
Prosim vas, da to trpljenje, povezano zlasti z novo cerkvijo v Košakih, na kratko ubesedite. Zavedam se, da ste to morali z zadnjih tednih narediti že ničkolikokrat, pa vendar: Kako se je lahko zgodilo, da se je vaša cerkev znašla na dražbi?
No, pa pojdiva na začetek. Zamisel o župniji v Košakih je razmeroma stara. Sedanje ozemlje župnije je vedno spadalo k župniji Maribor – Sv. Marija, torej k frančiškanom. Ta del Maribora se je po drugi svetovni vojni, ob velikem industrijskem razvoju, zelo razširil. Hvala Bogu tu ne prevladujejo bloki, temveč hiše, tako da je pastoralno to zelo lepo območje. Želja po lastni župniji je postopoma zorela in se uresničila 15. avgusta 1998, ki je ustanovni datum nove župnije, posvečene A. M. Slomšku. Ustanovno listino je podpisal dr. Franc Kramberger.
Tako je nastala župnija, ki pa ni imela cerkve.
Res ne. Imela je župnika in svoj teritorij, določen po cerkvenem pravu. Že od vsega začetka so se župljani zbirali v domu krajanov, ki je v lasti mariborske občine. Tam je potekalo vse: maša, verouk, druga srečanja. Župnija je bila ločena od stare, še vedno pa so jo upravljali frančiškani. Za župnika je bil določen p. Franci Pivec. Takrat so se začele dogajati velike stvari; najprej to, da se je oblikovalo povezano verno občestvo. To je glavna stvar. Tudi danes je ta občestvena povezanost bolj usodnega pomena kot cerkev. Naj ne zveni kot floskula, a Cerkev smo najprej ljudje, šele potem zidovi.
A tudi ti niso nepomembni.
Ne. V želji po lastni cerkvi so se najprej začela prizadevanja za nakup zemljišča. V to je bilo vloženih veliko naporov. Najet je bil kredit, za katerega je pet družin jamčilo s hipotekami na lastne hiše. Pri odplačilu tega posojila je v sklepni fazi pomagala tudi škofija, tako da iz tega naslova, hvala Bogu, niso ostali nikakršni dolgovi. Mimogrede: za odkup tistega zemljišča je moral župnik pridobiti celo status kmeta …
V času pred recesijo, ki je še nihče ni slutil, so se nato zgodile ključne zadeve, ki še danes odmevajo v župnijskem življenju. Razpisan je bil arhitekturni natečaj. Izbran je bil Ivo Goropevšek, mariborski arhitekt, ki je gradil mariborsko avtobusno postajo, dokončal cerkev na Pobrežju, tudi na Češkem dela cerkev. Je že v pokoju, a z njim res dobro sodelujemo. Najtežja stvar pa je bila izbrati izvajalca. Bilo je več možnosti. Župljani so se bolj nagibali h Konstruktorju, torej domačemu mariborskemu izvajalcu, a je bil iz različnih vzrokov izbran SCT. Od vsega začetka je bilo rečeno, da bo tisti, ki bo gradil cerkev, za plačilo dobil zemljišče na sosednji parceli v velikosti enega hektarja, ki je v lasti mariborske nadškofije. Kmalu po začetku gradnje je p. Pivec umrl – to je bil res hud udarec za župljane, pojavile pa so se še težave z izvajalcem. Maja 2009 je bila napovedana prva izvržba, češ da dela niso plačana. Panika! Pa saj smo se dogovorili za plačilo z zemljiščem! A kaj, ko v pogodbi o tem ni nič pisalo … Škandal! Naši so se, hvala Bogu, pritožili na to izvržbo. Dražba cerkve je pravzaprav posledica tega postopka.
Kako?
Po smrti župnika Pivca so frančiškani župnijo pastoralno in finančno vodili še kakšno leto dni, v tem času pa so že stekli pogovori, da bi jo prevzela nadškofija. In tako so našli mene. Iskreno moram priznati, da takrat nisem imel kaj dosti pojma, kaj se dogaja v Košakih. Kmalu je bilo jasno, da nekatere stvari niso dobro urejene. Po letu dni, ko sem prevzel župnijo, se je pokazalo, da SCT za svoje delo ni bil nič plačan. Zemljišča, ki je bilo ustno dogovorjeno, ni hotel sprejeti. Odločili smo se, da na sodišču dokažemo dogovor o poplačilu z zemljiščem. SCT je vmes propadel, šel v stečaj, kar pa zadeve za nas ni spremenilo: njegov naslednik je SCT v stečaju, d. d., in z njim zadeva teče naprej. Na sodišču smo maja 2012 dosegli poravnavo. S pričami smo dokazali obstoj dogovora in odločeno je bilo, da je obljubljeno zemljišče primerno za poplačilo del v višini 664.000 evrov z obrestmi vred. A problem je bil že v tem, da je imela ta poravnava rok trajanja 150 dni. Če se v tem času ne bi udejanjila, bi vse padlo v vodo. In tako se je tudi zgodilo. Nadškofija je zaradi znanih zgodb že imela blokirano vse premoženje, tako da tudi tega zemljišča ni bilo mogoče prepisati na SCT. Mi smo še vedno upali, da bo nadškofija z bankami, ki so se “usedle” na njeno premoženje, prišla do soglasja, po katerem bi to zemljišče izvzeli in ga dali SCT-ju – če bi tam seveda še sploh bila želja za tako poplačilo. A do tega ni prišlo in tako nas je doletela dražba. To je v grobem zgodba, ki nas je spravila na časopisne naslovnice.
Skratka: cerkev v Košakih, ki naj bi s svojo lego in arhitekturo ponazarjala simboliko »svetilnika na gori«, je postala simbol nečesa čisto drugega: nizkega padca po visokem letu mariborskega cerkvenega gospodarstva. Ali ste jezni na nadškofijo, ki vas je spravila v tak položaj?
Niste prvi, ki me to sprašuje! (smeh) Bog ne daj, da bi bil na koga jezen. Nobene zamere na gojim do kogar koli. Ko sem sprejel župnijo, sem se zavedal, da grem “na fronto”; to mi je bilo jasno že prvi dan, čeprav mi tega nihče ni povedal neposredno. Slutiti pa je bilo mogoče. Naj ne zveni prevzetno, a ob vseh problemih, s katerimi se srečujem, se krepim. Srbi pravijo: Što ne ubija, jača. In to je čisto res.
Vsi doživljamo to stisko, ne le mi v Košakih, temveč tudi pristojni na škofiji. Edina pot, ki jo sam vidim v tem času, je, da stopimo skupaj, da se ne obtožujemo, da molimo, da prosimo svetniškega papeža, ki je blagoslovil temeljni kamen za cerkev, in blaženega Slomška, ki sta mu župnija in cerkev posvečeni, da bi ta stiska vodila k duhovni prenovi.
A kaj se bo zgodilo s cerkvijo?
Verjamem, da nič hudega. Ali je moja vera preveč “visokolečeta”, pa bo kmalu pokazal čas.
Sicer pa cerkve v pravem pomenu še sploh nimate. Maše imate še vedno v dvorani krajevne skupnosti oziroma na cerkvenem pragu. Tehnični pregled nove cerkve, ki je bil izveden konec januarja letos, namreč ni bil uspešen.
To je morda še bolj boleča zgodba od tiste s SCT-jem. Tu se srečujemo s (morda bo izraz nekoliko prehud) čistim birokratizmom. Država pač zahteva uporabno dovoljenje, čeprav nismo Hofer, Interspar ali Evropark. Mi nimamo v ozadju bank, ki bi postavljale cerkev, temveč jo zidamo tako, kot so se zidale tako rekoč vse cerkve: počasi, postopoma, z darovi … Barcelonska Sagrada Familia se gradi že 150 let, še vedno ni končana, pa pri njej še nihče ni nikoli vprašal za kakšno uporabno dovoljenje. Eden izmed visokih političnih funkcionarjev, ki je zdaj v pokoju, mi je pred kratkim povedal, da hram sv. Save v Beogradu normalno funkcionira, čeprav v njem še vozijo tovornjaki. Ko je v Beogradu govoril o težavah naše cerkve, so se mu Srbi smejali: “Pa vi ste stvarno glupi …” (smeh)
Zgodba je res malo nenavadna. Objekt ni v nobenem oziru nevaren. Kdor koli pride v cerkev, lahko vidi, da je prebeljena, da je zunaj fasada, da je okolica urejena, da v cerkvi po tleh sicer ni kamna, je pa itison, da so postavljene ograje … Po zdravi kmečki pameti pač ne morem reči, da je to nevarno okolje. Seveda pa se za uporabno dovoljenje zahteva še marsikaj več. Država se tu pač obnaša po črki “postave”, ki ni vedno v službi ljudi.
Od vas torej zahtevajo, da investirate v objekt, “pragmatičen” razmislek pa najbrž pravi: zakaj bi še vlagali v cerkev, če pa jo lahko že jutri nekdo kupi in spremeni v kar koli že …
To države ne zanima. To je zanjo zgolj in samo naš problem. A lahko je reči: to ni naš problem. Ali nismo vsi v službi istih ljudi? Ali ni naša skupna naloga, da v sodelovanju najdemo primerno rešitev?
Župljani so za cerkev že ogromno darovali. Dejali ste že, da so celo z lastnim premoženjem jamčili za poplačilo posojila za nakup zemljišča. V cerkev so “vgradili” ogromno ur prostovoljnega dela. Ste jim morda šteli?
V mojem času imamo nekaj zapisanega, a to je le kapljica v morju tega, kar je bilo podarjenega od začetka.
Morda neumno vprašanje: Ali se bojite, da bo kdo od župljanov, potem ko je toliko naredil za cerkev, izgubil vero, ko vidi, da bo vse to lahko šlo v prazno?
Ne! Po mojem prepričanju se bo vera še utrdila! Jedro župljanov, ki so bili in še vedno so v župniji najbolj aktivni, je tudi največ prispevalo za cerkev. Vera se ne bo izgubila. Podporo dobivamo od vseh strani. Celo iz Washingtona so me klicali, naj za božjo voljo rešimo cerkev, saj smo v Sloveniji vendar v večini katoličani. V primeru naše župnije tako vidim predvsem klic k solidarnosti, ne k obupavanju. Res zvonijo alarmni zvonci zaradi zadev, ki so povezane z Nadškofijo Maribor , a to ni razlog, da bi se v Cerkvi na Slovenskem med seboj pokregali, temveč da stopimo skupaj in damo pravim stvarem pravo vsebino. Še zdaleč ni vse izgubljeno!
Več lahko preberete v Družini.
