Kaj nam zgodovinski spomin pove o obdavčevanju Cerkve
Obdavčitev vseh cerkvenih nepremičnin, tudi tistih, ki se uporabljajo za verske dejavnosti (med njimi cerkve, kapelice, znamenja …) in so bile doslej oproščene plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, je bila ena izmed najbolj »vročih« tem 28. junija sklenjene javne razprave okoli predloga zakona o nepremičninskem davku, ki ga je pripravilo ministrstvo za finance in od katerega si obeta skoraj četrtmilijardni izplen.
Na ta predlog pa velja pogledati ne le s stališča sedanjega kriznega trenutka, v katerem oblastniki pričakovano iščejo »inovativne« davčne načine, kako navrtano javno blagajno napolniti z novimi viri, temveč tudi z zgodovinske perspektive, saj nobena nova ureditev ne pade v popolnoma prazen prostor, temveč prikliče tudi kakšno podobo iz zaprašenega zgodovinskega spomina. V njem pa se jasno kaže, kako je bil nekoč na Slovenskem (drugače kot v drugih delih tedanje skupne države) davčni primež eden izmed zelo priročnih in pogosto uporabljanih orodij, s katerim se je šla revolucionarna oblast neizprosni boj zoper vero in Cerkev.
Če polistamo po knjigi zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi (Družina 2005), v njej najdemo tudi naslednjo direktivo: »Pravilno obdavčevanje duhovščine … je eden izmed osnovnih instrumentov za izvajanje ekonomskega pristiska na duhovščino.« Navedek je iz strogo zaupnega pisma, ki ga je 19. marca 1954 načelnikom tajništev za notranje zadeve mestnih in okrajnih ljudskih odborov pisal tedanji državni sekretar za notranje zadeve Mitja Ribičič. Njegova navodila so bila jasna: načelniki tajništev za notranje zadeve naj se pri obdavčevanju duhovnikov osebno angažirajo, ta vprašanja naj rešujejo v tesnem sodelovanju z Upravo državne varnosti, cilj »konspirativnega« početja pa je med drugim selektivno in samovoljno obdavčevanje, ki naj bi zlasti poglobilo t. i. diferenciacijo med duhovniki. Povedano drugače: člani režimu bližnjega Ciril-metodijskega društva naj uživajo ugodnosti in olajšave, drugi duhovniki pa naj bodo stisnjeni v davčni kot, od koder jih bodo pod obtožbo davčnih utaj lahko odpeljali celo v zapor.
Ribičič od pristojnih glede obdavčitve duhovnikov zahteva posebno ostrino, zlasti pa je treba »zaostriti ukrepe zoper duhovnike, ki bodo bodisi v pritožbah bodisi napram davčnim uslužbencem ali pa ob kakšni drugi priliki sovražno izpadali proti davčni politiki«.
Navodilo so naslovniki izvajali z veliko vnemo. Kot piše dr. Tamara Griesser Pečar, je bil škofijski ordinariat v Mariboru zaradi take politike tako visoko obdavčen, da je bilo nemogoče plačati predpisane prispevke. Oblast je zato sredstva ordinariata v banki blokirala, da bi ga gospodarsko uničila. Škof Držečnik pa je bil toliko »predrzen«, da je na to nevzdržno stanje aprila 1955 opozoril predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja. Iz njegovega odgovora je razvidno, beremo v knjigi Cerkev na zatožni klopi, »da je oblast ordinariatu hudo zamerila, da so šli redno pot uveljavljanja svojih pravic na sodišču in da niso ponižno prosili za pomoč«. Kraigher je ob tem celo rekel, da je vmešavanje v sodstvo nemogoče, kar je mogoče v razmerah totalitarnega zlitja vseh vej oblasti razumeti kot cinizem najvišje vrste …
Več: Družina
