Kako do »spodobnega slovenskega mesta mrtvih«
V ponedeljek, 3. marca, je minilo pet let od vstopa članov vladne komisije za prikrita grobišča v Hudo jamo. Podobe, ki so takrat zakričale v javni prostor, so bile tako pretresljive, da je bilo upravičeno pričakovanje, da odslej, kar zadeva narodovo preteklost in tabuiziranje njenih temnih poglavij, »nič več ne bo tako, kot je bilo«. Pa vendar …
Še te dni smo lahko v prilogi nekoč menda osrednjega dnevnika brali priporočilo sina nekdanjega partizana, ki meni, da »bi bilo dobro prenehati nadaljnja izkopavanja na nekdanjih moriščih, dostojno obeležiti in urediti dostop do odkritih množičnih grobišč, zgraditi v Ljubljani lep osrednji spomenik vsem padlim v zadnji veliki vojni in prepustiti poklicnim zgodovinarjem raziskovanje naše preteklosti, vključno z njenimi najbolj mučnimi poglavji« (Anton Bebler). Za leporečenjem je skrito jasno sporočilo: Kogar so umorili in zagrebli, naj tam brezimen in brez časti ostane na vekov veke, postavimo spomenik, s katerim si bomo po pilatovsko umili roke nad vsemi neodkopanimi žrtvami, zgodovinski stroki – očitno tisti a la Repe in Pirjevec – pa scela prepustimo, naj se (ne) ukvarja s temi mučnimi vprašanji in tako ohranja revolucionarni status quo.
Proti takšnemu nojevstvu dosledno nastopa Jože Dežman, predsednik vladne komisije za grobišča in eden izmed ključnih ljudi, ki so srhljivo skrivnost Hude jame razprli odrešujočemu sočutju. V izjavi za javnost se je ozrl na pet let travmatičnih soočanj z žrtvami v rovu sv. Barbare – rovu, ki, hočemo ali ne, povezuje slovensko državo.
Že kronologija vstopanja v Hudo jamo pove veliko o mučnih zadregah tistih, ki njenega sporočila niso bili pripravljeni slišati. Dežman piše o birokratskem potovanju med različnimi ministrstvi, uradi, inšpekcijami, ki so se vsak na svoj način otepali odgovornosti, da bi izdali dovoljenja za vstop in poseg v rov sv. Barbare – ta je bil slednjič izveden kot rudarska reševalna akcija. Vrstile so se zahteve po razrešitvi tedanje sestave komisije za grobišče pod Dežmanovim vodstvom. Borut Pahor tega ni naredil, a dejstvo je, da obljub, ki jih je dal ob skupnem obisku rova sv. Barbare z nadškofom Antonom Stresom, ni mogel izpolniti.
Po raziskavi 432 delno mumificiranih trupel v vodoravnem rovu in še vsaj 346 trupel v petih metrih prvega navpičnega jaška (preiskava je pokazala, da žrtev v drugem jašku ni), se je prekop posmrtnih ostankov ustavil, čeprav so upravičene domneve, da je v prvem jašku še več kot dva tisoč trupel. »V Pahorjevi vladi,« ugotavlja Dežman, »so prevladali tisti, ki so hoteli žrtve zapreti nazaj v rov sv. Barbare oz. jih pustiti tam nepokopane. Če je bilo hranjenje posmrtnih ostankov v plastičnih gajbicah v provizorični kostnici nekaj časa še sprejemljivo, saj procesi razkroja še niso bili končani, pa danes to nespodobno stanje povzroča nova in nova zgražanja. Upravičeno!«
Neuresničeni tako ostajajo ključni sklepi komisije za grobišča, med katerimi so prekop žrtev iz prvega jaška, ureditev pokopališča zunaj rudnika, razglasitev rova sv. Barbare za kulturni spomenik državnega pomena.
Več lahko preberete v Družini.
