Polemika ob filmu Jožeta Možine Pedro Opeka, dober prijatelj
Aprila lani smo v Slovenskem času objavili pogovor z zgodovinarjem, sociologom in novinarjem Jožetom Možino. V izhodišče intervjuja je bil postavljen njegov film Pedro Opeka, dober prijatelj, ki je tisti čas dobil nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja na festivalu v kanadskem Vancouvru. To ni bila ne prva ne zadnja nagrada za dokumentarec o slovenskem misijonarju na Madagaskarju – a vse je dobil v tujini. Slovenska filmska kritika ne le da filmu z rekordno gledanostjo ni bila naklonjena, temveč se je iz njega dobesedno delala norca. Žirija na portoroškem filmskem festivalu si ga iz domnevne dolgočasnosti ni niti ogledala, ignorantsko držo pa potem zavila v žolčno kritiko. »Podoben besedni linč z izključno ‘strokovnimi argumenti’ je bil stalna praksa komunističnih oblastnikov ves povojni čas. Ali se zgodovina ponavlja?« je bilo vprašanje, ki ga je Slovenski čas zato zastavil Možini. Njegov odgovor: »Mislim, da ne, ker je Opekovo sporočilo že prevzelo sto tisoče gledalcev, filmu pa so dali veljavo festivali v tujini. Zato so izbruhi slovenskega primitivizma za sam film nepomembni. Res pa je, da razgaljajo uborno in skrb vzbujajočo raven nekaterih klik, ki se imajo za srčiko slovenske kulture. Si predstavljate, da komisija, ki naj bi bila strokovna, ni zmogla sedeti na projekciji filma, ki je imel v Sloveniji že več kot 700.000 ogledov? Veliko Slovencev ima talente za kulturo in znanost, a jih naša elita potepta in prezre. To je velika nacionalna škoda. S tega vidika se nam zgodovina res ponavlja.«
Ponavljanje zgodovine
Zakaj kličemo v spomin ta intervjujski izsek? Ker opozarja na problematično »ponavljanje zgodovine« pri omalovaževanju vsega, kar ni »na liniji« slovenskih dominatnih elit, ki v veliki večini pripadajo enemu nazorskemu bloku. Žaljiva zgodba iz Portoroža se zdaj nadaljuje v polemiki, ki jo je sprožila odločitev Upravnega odbora Prešernovega sklada, da Možinov dokumentarec nagradi ob letošnjem kulturnem prazniku. Ker takšna odločitev ni bila v skladu s strokovno komisijo za scenske umetnosti pri Prešernovem skladu, so njeni člani protestno odstopili, saj menijo, da bi moral upravni odbor izb(i)rati le izmed njihovih predlogov. Odstop je imel precejšen odmev, v katerem so »dominantni mediji« pokazali zanj veliko razumevanja, pri tem pa posegli po diskreditacijskih prijemih, ki se niso ognili niti pokojnega predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožeta Trontlja z namigovanji, da je njegovo nedavno srečanje s Pedrom Opeko na SAZU »mimo stroke« botrovalo odločitvi na nagrado.
Pravniške interpretacije, ali je bil odbor res vezan le na predloge »svoje« komisije, so različne. V odboru je prevladalo prepričanje, da morajo resno vzeti v obzir vse predloge za nagrade Prešernovega sklada, in to so tudi storili. Pobud za nagrado filmu Pedro Opeka, dober prijatelj je bilo več: eno so vložili nekdanji Prešernovi nagrajenci Zorko Simčič, Niko Grafenauer in Drago Jančar, drugo pa skupina civilnodružbenih ustanov (Svetovni slovenski kongres, Svet slovenskih organizacij v Italiji, Izseljeniško društvo Slovenija v svetu, Misijonsko središče Slovenije, Inštitut Nove revije, Rafaelova družba, Zavod za oživitev civilne družbe).
S kakšnimi argumenti so te ustanove predlagale Možinov film? V obrazložitvi med drugim beremo: »Celovečerni film Pedro Opeka, dober prijatelj je presegel okvir zgolj vrhunskega dokumentarnega izdelka, saj je s svojo umetniško prepričljivostjo pljusknil z ekranov in navdahnil na sto tisoče Slovencev. Gledalci so eno najlepših zgodb našega časa sprejeli kot duhovno dobrino, zgled in izziv. Celovečerec ustvarja naboj, ki človeka osvoji tako, da potisne v ozadje svojo domačo perspektivo, se povsem potopi v zgodbo in iz nje po ogledu 102 minuti dolgega filma izide drugačen – bogatejši in tudi boljši. Dr. Ignacija Fridl je po ogledu zapisala: Film je mene in moje otroke v temelju spremenil. To je največ, kar lahko stori človek in kar lahko doseže filmska umetnost. Redka so umetniška dela, ki imajo v globalni nasičenosti sedanjega časa tako pozitivno in hkrati delujočo sporočilno vrednost.«
Razlogi, ki so prepričali Upravni odbor Prešernovega sklada, pa za nasprotnike Možinovega filma očitno nimajo nobene teže. Upravičeno se ob tem postavlja vprašanje, ali gre sploh za strokovne argumente ali za nasprotovanje, ki izvira iz nekih drugih motivov. Da je avtor dokumentarca marsikomu pri nas trn v peti, je jasno že leta, razlog pa tiči v dejstvu, da je Možina s svojim delom dosledno »drezal« v teme iz travmatične narodove zgodovine (povojni poboji, poprava krivic, stigmatizacije Cerkve …), za katere bi prevladujoče slovenske elite želele, da bi ostale tam, kjer so bile: bodisi zavite v celofan nekdanjega režimskega zgodovinopisja ali pa pogreznjene v molk in pozabo.
Več lahko preberete v Družini.
