Odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice podpira države, ki prepovedujejo nadomestno materinstvo.
Morda se bralci še spomnijo na videz drobnega detajla iz vroče razprave pred referendumom decembra 2015 o (ne)uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katero je leva parlamentarna večina po hitrem postopku skušala ukiniti zakonsko zvezo moža in žene in namesto nje uzakoniti zvezo katerih koli dveh oseb – z vsemi posledicami, ki bi jih prinesel tako prekucnjen zakon, tudi pri zasnovanju družine in uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Kot je v enem redkih medijskih soočenj povedala poslanka Združene levice Violeta Tomič, so zagovorniki redefinicije zakonske zveze in družine, navdihnjene v teoriji spola, v spremenjeni zakonodaji med drugim videli na široko odprta vrata tudi za nadomestno materinstvo kot poti do gejevskega potomstva, ker je to »pač normalno v 21. stoletju«. Velika večina udeležencev referenduma se, kot je znano, s tako »normalnostjo« pač ni strinjala in je zakonsko novelo zavrnila.
Sodni epilog italijanske zgodbe
Da je z »normalnostjo« nadomestnega materinstva in tako tudi z »normalnostjo« tistih, ki jo vneto zagovarjajo kot neproblematično ali celo kot nekakšen civilizacijski dosežek skrajnega progresizma, nekaj hudo narobe, pa niso odločili le slovenski volivci, temveč nedavno tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. To je namreč odločalo o zgodbi, v katero sicer ni vpleten istospolni par, pa vendar je sodniška odločitev pomembna za razumevanje nadomestnega materinstva na sploh.
Italijanski zakonski par ni mogel imeti otrok, neuspešni so bili tudi postopki umetne oploditve. V takih okoliščinah sta se zakonca odločila, da do otroka prideta preko nadomestnega materinstva, seveda ne v Italiji, kjer je prepovedano, temveč v Rusiji, kjer je tovrstno početje dovoljeno. Preko neke ruske agencije sta sklenila (če si dovolimo grob izraz: kupoprodajno) pogodbo z nadomestno materjo, ki jima je februarja 2011 v Moskvi za skoraj 50.000 evrov rodila otroka. Par je nato dečka v Rusiji registriral kot svojega, ne da bi pri tem navedel, da ga je rodila nadomestna mati. Ob vrnitvi v Italijo pa so tamkajšnje oblasti zaradi napačnih informacij o otrokovem rojstvu zavrnile potrditev starševstva. Po testu očetovstva se je izkazalo tudi to, da italijanski zakonec ni biološki oče otroka; otrok torej ni imel nikakršnih bioloških vezi s parom, ki je želel uveljaviti starševstvo. Oktobra 2011 je italijansko sodišče odločilo, da morata zakonca otroka nemudoma oddati v državno skrbništvo. Prepovedan jima je bil kakršen koli stik s tedaj devetmesečnim dečkom. Po približno letu dni v otroškem zavetišču je bil deček leta 2013 zaupan rejniški družini in je medtem že posvojen.
Vzporedno so še naprej tekli sodni postopki. Ko je izčrpal vse pravne poti v domovini, se je par obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Tam sta na prvi stopnji januarja 2015 tožbo sicer dobila (sodniki so tedaj odločili, da ukrepi italijanskih oblasti niso primerno upoštevali interesov »kupljenega« otroka), a se je Italija pritožila. Italijanske oblasti so vztrajno trdile, da sta se zakonca, ko sta se obrnila na rusko agencijo in nato v Italijo privedla otroka, ki sta ga predstavila kot svojega sina, poskušala izogniti italijanski prepovedi o uporabi pogodbenega nadomestnega materinstva in pravilom, ki se uporabljajo za mednarodno posvojitev, takšno ravnanje zakoncev pa izhaja tudi iz njunih narcisističnih želja. Veliki senat ECČP je tej argumentaciji prisluhnil in sprejel odločitev (objavljena je bila 24. januarja), ki je dala prav italijanskim oblastem: ločitve otroka od para ni mogoče oceniti kot kršenja pravice do zasebnega življenja; vzrok za to je neobstoječa biološka vez para z otrokom in kratko obdobje, ki ga je par z otrokom preživel. Sodišče je jasno povedalo: če bi privolilo v to, da bi otrok ostal s pritožnikoma, bi to tako rekoč pomenilo legalizacijo položaja, ki sta ga pritožnika ustvarila s kršitvijo pomembnih načel italijanske zakonodaje.
Več: Družina
