Najžlahtnejše vrednote so dandanes postale nekakšno protislovje samih sebe. Demokracija. Svoboda. Enakost pred zakonom. To je najboljše, kar so politična vrenja doslej prinesla domu in svetu. Toda katera visoka politika te ideale danes še spoštuje? »Naredi za svoje ljudstvo še kaj drugega, kakor da mu izdeluješ bombe! In seješ nasilje!« svoji vladi v enem svojih najboljših del zato svetuje ameriški pisatelj Paul Auster. In ko piše o newyorškem Kipu svobode, ki že več kot stoletje stoji, vzvišen nad politiko in ideologijo, na pragu dežele, »kot simbol vsega, kar je dobrega v nas«, v knjigi spomni, da je ta kip v svojem bistvu pravzaprav nekakšna biblijska pošast. Leviatan. Simbol absolutne oblasti, ki velikodušno požira nove prišleke in vsakogar, ki ni lojalen vladajoči politični resnici.
Vsak imperij, vsaka država, ima svoje zlo. Ruski filmski režiser Andrej Zvjagincev, naslednik velikega Andreja Tarkovskega, je to pošast našel in razkril doma. V državi, kjer življenje spominja na življenje na minskem polju, kot pravi. Njegov Leviatan, ki je bil do zadnjega v bitki za oskarja (premagala ga je poljska Ida), je mogočna temačna freska današnje Putinove Rusije. Zrcalo resnice, v katero se Kremelj nikoli ne bo pogledal. Vadim, samopašni in pogosto pijani župan manjšega mesta v ruski glubinki, Kolji, tragičnemu junaku filma, resda zabiča: »Obraz oblasti je treba poznati!«, toda hkrati je ta oblast do soljudi vedno izjemno kruta. »Nikoli nisi imel pravic in jih tudi nikoli ne boš!« župan ves penast zabrusi Kolji, ki je v spopadu s kremeljsko »vertikalo oblasti« brez vsakih možnosti. Na koncu je ob hišo, ki sta jo lokalna politična elita in cerkev hoteli zase (na njegovi parceli potem zraste nov božji hram), sodišče pa ga zaradi uporništva in nelojalnosti z neznosno lahkoto in brez vsakršnega moralnega občutka krivde obsodi na petnajst let zapora za smrt žene, ki je seveda ni umoril …
Andrej Zvjagincev, izjemno nadarjeni in že večkrat nagrajeni režiser, je naredil pogumen film. V njem je mojstrsko, nemalokrat tudi med vrsticami, grdo ošvrknil vladajočo nomenklaturo, ki Rusijo nezadržno peha v preteklost. In trdo je udaril tudi po pravoslavni cerkvi, tej trdnjavi konservatizma, ki je v sli po oblasti vedno sodelovala s partijo in KGB in to radoživo počne tudi danes. Pravzaprav se v Rusiji nikoli nič ne spreminja, pravi Stefan Hedlund, profesor iz švedske Uppsale. Kljub velikim spremembam, ki so se zgodile leta 1917 ali leta 1991, se na čelo države namreč vedno povzpne oblast, ki ni odgovorna nikomur, ki se (doma) vedno zateka k represiji (zunaj pa k agresiji) in ne spoštuje zakonov. To v Leviatanu zgovorno pove tudi Zvjagincev. Režim namreč vztrajno deluje po načelu: za prijatelje vse, za sovražnike pa zakon. Zdajšnji gospodar Kremlja, ki državo vodi že poldrugo desetletje, je prav zaradi takšne politike, ki v bistvu temelji na »konzerviranem brezzakonju«, kot je temu dejala Ana Politkovska, popolnoma podkupljivo in disfunkcionalno posovjetsko Jelcinovo državo spremenil v še bolj korumpirano in še manj delujočo Putinovo Rusijo.
Resnica je v takšni državi seveda najstrožje prepovedana. Politika temelji samo še na laži, ki je prav zato že zdavnaj prenehala biti sredstvo prevare, kot pravi Sergej Kovaljov, legendarni sovjetski disident in prvi varuh človekovih pravic v Jelcinovi Rusiji. Laž se je spremenila v nekakšen ritual. Ritual priseganja lojalnosti in domoljubja.
To v Leviatanu ves čas počneta tudi Vadim, župan provincialnega mesta visoko na severu Kole, in lokalni cerkveni poglavar, njegov zvesti zaveznik. In to po orwellovsko (laž = resnica) vztrajno ponavlja tudi sam Kremelj. Že desetletja. Od zločina nad poljskimi oficirji v Katinu, ki ga je Stalinov režim pokvarjeno naprtil Nemcem, do agresije na Ukrajino in lanskega pokola na kijevskem Majdanu, ki ga Putinov režim z neznosno lahkoto pripisuje ukrajinskim skrajnežem. Kljub dejstvu, da je Valentin Nalivajčenko, nekdanji poslanec, diplomat in zdajšnji vodja ukrajinske varnostne službe SBU, javno razkril, da so na Majdanu, tem evropskem Trgu nebeškega miru, poleg Janukovičevih plačancev (tituški) pobijali tudi agenti Berkuta in specialci ruske FSB. V Kijev jih je takrat priletelo trideset. Z dvema ruskima vojaškima letaloma so takrat pripeljali tudi za 5100 kilogramov razstreliva, nabojev in pušk.
Ko gre za okupacijo Krima in vojno proti Ukrajini, je govorica Moskve neverjetno podobna sovjetski retoriki ob začetku druge svetovne vojne. Ko je Rdeča armada sredi septembra 1939 okupirala del Poljske, ki si jo je Stalin razdelil s Hitlerjem, je zunanji minister Vjačeslav Molotov izjavljal, da pravzaprav ni nobene Poljske. Država je razpadla, sovjetska armada pa da je zgolj vkorakala na nikogaršnjo ozemlje in zaščitila brate v zahodni Ukrajini in zahodni Belorusiji …
Na predzadnji oktobrski dan leta 1939 je Stalin v intervjuju za Pravdo ponovil, da je Sovjetska zveza miroljubna država, ki nikogar ne napada. Nekaj ur zatem je Rdeča armada udarila čez mejo na Finsko in tam postavila svojo marionetno vlado, ki jo je vodil nekdanji visoki uradnik Kominterne Otto Vilgelmovič Kuusinen. In potem je stvari spet vzel v roke Vjačeslav Molotov. Pojasnjeval je, da Sovjetska zveza ni napadla Finske in ni v vojni z njo. Stare Finske namreč ni več. To je nezakonita država, ki ne obstaja. Sovjetska zveza je ne priznava, saj gre za državo agresorja. In na Finskem se ne bojujejo sovjetski vojaki, ampak samo privrženci vlade Kuusinena …
Vladimir Putin je že pred leti večkrat javno povedal, kaj namerava storiti z Ukrajino, s to umetno državno tvorbo, ki po njegovem sploh ne obstaja in jo je zato treba združiti z Rusijo. A kljub temu okupacijo Krima in agresijo na Donbas, kjer se že leto dni borijo tudi ruski vojaki in ruski tanki, vztrajno razglaša za ukrajinsko državljansko vojno, s katero Rusija, kot laže, nima popolnoma nič.
Več lahko preberete v Sobotni prilogi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
