V torek, 12. maja zvečer je Svetopisemska družba Slovenije sodelovala na debatnem večeru z naslovom Jezus med Slovenci. V atriju ZRC SAZU ga je organiziral Forum za dialog med vero in kulturo, tokratni večer pa je moderiral generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec. Na njem so kot gostje sodelovali: sociolog kulture dr. Nenad Vitorović, teolog p. Damjan Ristić ter teolog in sociolog dr. Vinko Potočnik.
Uvod v večer je naredil voditelj Foruma g. Milan Knep, ki je poudaril, da je Jezus danes “naš najbolj znani neznanec”.
Matjaž Črnivec je razpravo začel takole: “Osebnost Jezusa iz Nazareta je znana vsem, vsaj zdi se tako. Toda čeprav ljudje o njem večinoma vedo zelo malo, ima skoraj vsak do njega zelo izrazito stališče, bodisi pozitivno bodisi negativno. In tudi med temi, ki ga dojemajo pozitivno, obstajajo velike razlike v predstavah o njem: za kaj se je zavzemal, katere vrednote je poudarjal in kakšnega izvora je bil. Komunisti ga štejejo za prvega komunista, ki je razglašal konec osebne lastnine in medčloveškega izkoriščanja, muslimani ga imajo za pravega muslimana, ki je že pred prerokom Mohamedom oznanjal islam, različne krščanske veroizpovedi pa ga razumejo kot svojega utemeljitelja in se pogosto sklicujejo prav nanj pri utemeljevanju svojih specifik. Kakor koli že, Jezusovo sporočilo o Božji vladavini je v svojem času izzvalo burno družbeno reakcijo, tako pozitivno kakor negativno, ki se je nadaljevala tudi pozneje, ko so to sporočilo njegovi učenci raznesli drugam. V četrtem stoletju je to »Jezusovo gibanje« doživelo pomembno, v mnogočem usodno transformacijo, ko je postalo glavna ideologija imperija. V tej obliki je v 8. st. doseglo tudi naše prednike in odtlej pa vse do danes tako ali drugače pomembno zaznamuje slovensko družbo in oblikuje njeno kulturo.”
Nato je nadaljeval z uvodno predstavitvijo izsledkov raziskave o Jezusu, ki jo je v sodelovanju s prof. Bahovcem s Teološke fakultete pripravila Svetopisemska družba (izsledke raziskave si lahko v celoti ogledate spodaj) in ki jo je na reprezentativnem vzorcu 713 anketirancev izvedlo podjetje Parsifal.
Med najzanimivejše ugotovitve spada dejstvo, da večina anketirancev meni, da zelo dobro (17,2%), dobro (38,0) ali vsaj srednje dobro (33,5%) seznanjena z Jezusom in njegovim naukom, ta njihova seznanjenost pa v glavnem izvira iz osnovnošolskega verouka (53,0%). Le 9,3% anketirancev se je z Jezusom seznanila preko primarnega vira, Svetega pisma.
V razpravi so sogovorniki ugotavljali, kako zanimivo je, da toliko ljudi meni, da o tej temi zadosti vedo, obenem pa se število tistih, ki bi o Jezusu želeli izvedeti več, ujema s številom tistih, ki verjamejo v osebnega Boga (26,6% oziroma 28,5%).
Med katoličane se prišteva velik odstotek ljudi, kar 71,6%, vendar je zanimivo, da jih le 28,5% meni, da obstaja osebni Bog, ter le 37,8%, da je Jezus dejansko telesno vstal od mrtvih. Ker sta ti dve trditvi temelj krščanskega verovanja, ta raziskava potrjuje izsledke prejšnjih, ki so ugotovili, da imamo na Slovenskem opraviti predvsem s kulturnim krščanstvom, ki za ljudi ni povezano z vsakdanjim življenjem in pogosto ne vključuje niti najosnovnejših krščanskih verovanj. Kaže se precejšnja brezbrižnost do temeljne kerigme krščanstva.
V pogovoru so sogovorniki ugotavljali, da je to v veliki meri posledica imperialne Cerkve, ki so jo ljudje stoletja dolgo doživljali kot vir nadzora. Zanimivo je, da že Brižinski spomeniki, kot najstarejši krščanski dokument v slovenščini, imena “Jezus” sploh ne omenjajo, njegovo osebo pa komajda; potreben je predvsem kot tisti, ki legitimira (imperialno) Cerkev in posredno s tem tudi vladarja.
Ta tradicionalna oblika vendarle ni bila v vsem slaba, bi pa lahko bilo stanje dosti boljše, če v zgodovini ne bi prišlo do navezave Cerkve z državo. Na nek način je takšna tradicionalna oblika omogočila preživetje krščanstva na Slovenskem, obenem pa je – čisto na kulturni ravni – iz njega naredila težko osvojljivo trdnjavo za iskalce.
Prof. Potočnik se je spomnil časa izpred petdesetih let, takoj po koncilu, ko je bilo za marsikoga pohujšljivo, da so mladi duhovniki začenjali poudarjati oznanilo o Jezusu kot prijatelju.
Kako veliko je kulturnih elementov, ki človeku otežujejo vstop v Cerkev tudi po tem, ko se je na osebni ravni že srečal z Jezusom, je iz lastnih izkušenj povedal p. Damjan Ristić. Ko je slovensko izkušnjo primerjal z bivanjem v Zambiji, je videl, kako pomembno je, da se še bolj osredotočimo na izvorno oznanilo, da začnemo ponovno “brati navodila”.
Ker se je skozi zgodovino podoba Jezusa uveljala skozi različne kulturne filtre, danes ljudje poznajo predvsem zunanje kulturne oblike krščanstva, ki so pogosto povezane z zahtevami “moraš to in ono”, katerim pa običajno ne poznajo vzroka. Zato je morda v njih prisoten tudi strah, da bi z “več Jezusa” prišlo tudi do več tega, kar človek “mora”. Obenem je v ljudeh vedno prisoten strah, da bi se z evangelizacijo in vrnitvijo h koreninam krščanstva ponovno vrnila tudi želja po oblasti. G. Vitorović je izpostavil vizijo časa, ko ob oznanjevanju evangelija ne bomo več naleteli na nobeno drugo spotiko kot le na spotiko Kristusovega križa, ki mora edina ostati.
Zato je danes, ko se želimo bolj približati izvornemu nauku tega “nevarnega pridigarja iz Nazareta”, toliko pomembneje, da smo njegovi pristni učenci. Vsaka institucija namreč zmore samo toliko, kolikor zmorejo ljudje, ki so vključeni vanjo. Zares moramo živeti to, kar učimo, kot pravi papež Frančišek. Zato je bistveno, da vstopimo v proces učenja, da postajamo podobni njemu, ki ni prišel, da bi mu stregli, pač pa da bi stregel in dal svoje življenje za druge (prim. Mr 10,45). Drugim bo krščanstvo postalo zanimivo le, če bomo mi sami postali bolj pristni, če bomo dovolili, da se v nas vedno bolj razvija Jezusov značaj.
Pomemben način za dosego tega cilja je v tem, da se vedno znova “preobražamo z obnovo svojega uma” (Rim 12,2) preko rednega branja Svetega pisma. Tega branja nam, Slovencem, ki smo “stari katoličani”, kot pravi prof. Potočnik, zelo primanjkuje. Ljudje ne berejo Svetega pisma, so počasni v duhovnem poglabljanju in meditaciji, saj ne uvidijo, kakšne spremembe to lahko prinese v njihovo vsakdanje življenje. Tisti, ki se temu potem posvetijo, pa ugotovijo, da jim je žal, da so bili prej tako “zabiti” in zaprti za te razsežnosti.
Tudi če ne razumemo vsega kar beremo, je dobro, da beremo daljše odlomke, je dodal dr. Vitorović. Če človek bere Sveto pismo samo na racionalni ravni, se zapre za celostno doživetje žive Besede.
Najprej objavljeno na strani Svetopisemske družbe Slovenije.
