Forum za dialog med vero in kulturo je pripravil pogovorni večer Ali apokrifi razkrivajo zamolčano resnico o Kristusu?. Dobro obiskan pogovor dr. Davida Movrina z Gorazdom Kocijančičem, dr. Alešem Maverjem, dr. Miranom Špeličem OFM in dr. Markom Uršičem so spodbudili nedavno izdani Zgodnjekrščanski spisi, kjer so pri nas prvič v eni knjigi zbrana in iz izvirnih jezikov prevedena besedila krščanske skupnosti, tako tista, ki so prišla v kanon kot apokrifna. Po mnenju nekaterih bi tako lahko končno spoznali celo resnico o Kristusu, ki jo naj bi Cerkev prikrivala. Res?
Gorazd Kocjančič, skupaj z Vidom Snojem urednik zbirke spisov iz prve dobe krščanstva, je začel z mislijo, da krščanstvo ni religija knjige, ampak najprej ustnega izročila, saj osebe nosijo sporočilo. A prav prvo branje evangelijev v izvirni grščini je Gorazda Kocjančiča zaznamovalo kot eno najglobljih življenjskih doživetij, kot izkušnjo resnice. “Če ne verjamemo prednikom v veri, smo izgubili Kristusa,” je citat, na katerega je spomnil. Poudaril je, da kanon (27 knjig Nove zaveze) ne pomeni izključevanja, ampak vodilo. Nenazadnje je marsikaj iz apokrifov zaživelo v Cerkvi, tako se na primer pobožnost do Marije v novozaveznih besedilih le nakaže, artikulira pa se v apokrifih.
Pri izdaji knjige Zgodnjekrščanski spisi je Gorazd Kocjančič še izpostavil, da so bile potrebne kompetence, prevajalci iz kopščine ali sirščine, ki so v večjih kulturah samoumevne, v slovenskem prostoru pa jih prej ni bilo. Vendarle gre za projekt, ‘ki stoji na ramenih drugih’, tudi patrologov iz časa pred II. svetovno vojno.
Tudi Marko Uršič je poudaril, da prava resnica živi v srcih kristjanov, ne v knjigah. Sam vidi apokrife kot razširitev kanoničnih evangelijev, čeprav kot bogoiskalec pogosto ne razume ločnice, ki se je izoblikovala v Cerkvi (sploh v primeru Tomaževega evangelija).
Miran Špelič se je z apokrifi srečal med študijem, ko je lahko primerjal ideje gnostičnih evangelijev in menjajoče se sodobne new age tokove. Razliko med kanoničnimi in apokrifnimi besedili je patrolog primerjal s pravo in plastično rožo: ker je kanon tako lep, tako pomemben – kot prava roža – jo apokrifi posnemajo, z njo tekmujejo, vendar prinašajo drugo sporočilo. Medtem ko se kanonični spisi kljub svoji raznolikosti med seboj podpirajo, lahko apokrifi rušijo celoto in zato odpadejo. Nekatera besedila so bila pretirano judovska, medtem ko so bila druga protijudovska in so tako iz kanona izpadli.
Razločevanje med kanoničnimi besedili in apokrifi se dogodi, ko Cerkev še ni imela oblasti, “ko še ni bilo vžigalic za grmade”, marveč po prepričanju Špeliča za to poskrbi Sveti Duh. Konkretno pa so bili oblikovalci kanona cerkveni očetje, ki so presojali, kaj se bo bralo pri bogoslužju in kaj ne. Kanon se ne bo več spreminjal, tudi ob novih ugotovitvah, lahko pa bomo bolje razumeli njegovo zgodovinskost.
Aleš Maver se je strinjal, da je pogosto spregledano, da se svetopisemski kanon Nove zaveze ne oblikuje v boju za oblast in moč, saj je takrat Cerkev ni imela. Če se je besedilo opredelilo kot apokrif, to ni pomenilo izločitve konkurenta za oblast. V knjigi Zgodnjekrščanski spisi vidi hitro in zanesljivo možnost srečanja s krščanskimi besedili, ki so nastali pred letom 200 po Kr. Pod vprašaj pa je postavil kronologijo besedil v knjigi, ki se naslanja na kronologijo Petra L. Bergerja, ki po mnenju Mavra nekatera krščanska besedila datira zelo zgodaj. Zanj je zgodovinskost nastanka kanona pomembna, pri čemer bi kasnejše osnovanje kanona omajal njegov pomen. Za Aleša Mavra je sicer razlika med kanonskimi evangeliji in apokrifi očitna.
