Slogan, da se lahko zgodi vsakomur izmed nas, smo včeraj v povezavi z begunci in duševno bolnimi večkrat slišali. Seveda, človeku se lahko v življenju zgodi marsikaj, a trendi prav tema dvema skupinama napovedujejo pospešeno rast. Pri tem je zanimivo, da smo se o migracijah, ki da bodo vse pomembnejše oblikovalke svetovnega dogajanja, učili že v srednji šoli. A kot je znano, je migrantski val Evropo v zadnjem letu in pol ujel popolnoma nepripravljeno. Kot da bi se nam to res ne bi moglo (ali smelo) zgoditi.
V podobno zanko se lahko ujame vsak posameznik v osebnem življenju. Glede na trend rasti duševnih obolenj bo kmalu imel težave v duševnem zdravju vsak tretji Slovenec. Takšnih in drugačnih strokovnjakov (žal to področje pri nas še vedno ni sistemsko urejeno), ki svetujejo vsevprek o tem, kako ohraniti ali pa ponovno pridobiti tisto, kar smo v stresnem vsakdanjiku izgubili, je vsak dan več.
Človek torej danes zna zelo dobro prepoznati problem in zanj poiskati tudi ustrezno rešitev, a žal prevečkrat vse ostane v obliki točk, paragrafov ali ciljev – na papirju. Dan po godu zavetnika varstva okolja Sv. Frančiška Asiškega je bil dosežen prag za uveljavitev pariškega podnebnega sporazuma. Po mnogih vzponih od Deklaracije o okolju in razvoju, sprejete v Riu leta 1992 in še številčnejših padcev, vključno s kjotskim protokolom in pravno nezavezujočimi »seznami želja« številnih podnebnih pogajanj, svet končno dobiva podnebni sporazum, podpisan tudi s strani največjih onesnaževalk. Vidimo, da se trdo delo in vztrajni pritiski (ob naraščanju podnebnih, seveda, ki terjajo tudi vse večjo gospodarsko škodo), obrestujejo. A »historia magistra vitae est« ali drugače: papir prenese vse. Brez konkretnih korakov, ki bodo vse prej kot enostavni, se bo svet težko izognil katastrofi, še manj pa dosegel cilj omejitve izpustov na 1,5 oziroma 2o C do konca stoletja. Na to opozarjajo mnogi, Svetovna banka je denimo s prstom pokazala na premog, saj se bodo morali načrti za gradnjo termoelektrarn precej upočasniti, in to predvsem v azijskih državah, kjer potrebe po električni energiji skokovito naraščajo. Podpisan pariški sporazum je, kljub temu, da gre za zadnji vlak, velik dosežek za ves svet, saj daje prepotrebno sporočilo: Mogoče je izstopiti iz okvirjev, mogoče je, če stopimo skupaj.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
