Arabski svet mora najti svojo formulo, da bodo najprej sami s seboj živeli dobro, da se bodo dobro počutili drug z drugim. Nato lahko pomagamo mi od zunaj, pravi teolog in filozof Branko Cestnik.
Kakšna je vaša izkušnja z begunci?
Ko se je začela vojna v Bosni, sem bil v počitniškem obdobju (ker sem bil sicer v Rimu) v begunskih centrih – najprej na Ptuju, potem pa še malo naokrog. Tri sezone. Četrto in peto pa sem pomagal kot posredovalec pri humanitarni pomoči, ki je prihajala iz Italije in Španije. Delal sem predvsem z otroki. Animiral sem jih, hodili smo se kopat, organiziral sem nogometne tekme. Na razpolago sem bil tudi z avtom – katrco, da sem jih vozil v zdravstveni dom.
Večina jih je bilo muslimanov. Bežali so pred vojno. To so bili ljudje, ki so še pred nekaj dnevi bežali pred tankovskimi granatami. Čisto v šoku. Včasih sem tudi obvezal kakšno rano. Takrat pomislekov, da ne bi pomagal, sploh ni bilo. Tistega strahu, ki ga imamo zdaj, da ne vemo, kdo prihaja, ali res beži pred vojno ali le izkorišča priložnost ter ali gre celo za islamsko invazijo na Evropo, kot pretiravajo nekateri, takrat ni bilo. Neposredni imperativ je bil pomagati. Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Še danes imam stik z nekaterimi od teh beguncev. V glavnem so se integrirali, drugi so se vrnili, nekaj jih je šlo naprej, zlasti v Kanado.
Katere so razlike med takratnim in današnjim položajem?
Bosno smo takrat vsi poznali. Zdaj je neznanka večja, s tem so večji tudi strahovi. Strah te lahko privede do nerazumnega odpora, sovražnih gest, besed. O teh ljudeh imamo premalo informacij. Imperativ pomagati je isti kot takrat. Človeka ne moreš pustiti na cesti. Priskrbeti mu moraš streho nad glavo, da se bo naspal, najedel, da bo imel temeljno zdravstveno oskrbo. To je imperativ, ki mora preseči vse drugo – tudi varnostne pomisleke in ideološke predsodke.
Kot kaže, to ni enkraten val, ampak bodo begunci in migranti še prihajali. Torej bomo v Evropi potrebovali dolgoročnejšo strategijo.
Značilnost Evrope je, da vsrka, naredi sintezo kultur, integrira. Ko so v petem stoletju germanska plemena sesuvala rimsko cesarstvo, se je Rimljanom in kristjanom – tudi avtorjem, kot je sv. Avguštin – zdel to konec sveta. In je res bil konec nekega sveta. Ampak potem so ta ista germanska plemena, divja plemena, ti isti Germani so postali steber Evrope. Prejeli so krščansko vero, začeli Evropo integrirati, od Rima sprejeli najboljše stvari, nadaljevali njegovo tradicijo, a obenem vpeljali svoje germansko pravo – tako se je rodil fevdalizem. Vzpostavili so to, kar je danes Evropa, ki je še danes strnjena okrog Germanov. Zdel se je konec sveta, bil pa je začetek novega sveta, ki ni bil slab – še danes ga živimo.
Lahko tudi po današnjem položaju napoveste nastanek kakšnega novega sveta?
Mešanje ras je dejstvo 21. stoletja. Temu ne bomo ušli. Drugo dejstvo 21. stoletja je, da so demografske spremembe tu. Stari svet – Evropa – je demografsko šibek, novi svet – Azija in Afrika – je demografsko močan. Logično je, da se človeštvo razporeja tako, da gre v prazen prostor. Mi ustvarjamo prazen prostor, ki sam po sebi nekoga kliče.
Med tem intervjujem na primer sediva na lepem zelenem travniku, ki ga v Južnem Sudanu nimajo. Kakšne štiri južnosudanske družine bi ga lahko obdelovale in od njega živele. Prazen prostor pač vabi. Mi smo demografsko šibki in napovedi govorijo, da bomo še šibkejši. Na koncu zemlja pripade tistemu, ki hoče živeti. Če bo tu čez sto let kitajska vas, dobro, oni hočejo živeti. Oni imajo otroke. Znamenje, da hočejo živeti, so otroci. Če tam ni mogoče živeti, tu pa so prazni kosi rodovitne zemlje, se bodo pač selili. To ni nič katastrofalnega, to so normalne spremembe. To je treba le tako izpeljati, da ne bo škode, da ne bo vojne.
Prva gesta Frančiška, ko je postal papež, je bila, da je šel maševat na Lampeduso na razbitine nekega čolna. Že takrat je rekel, naj se odprejo samostani in naj tja naselijo begunce. Že takrat so začeli o papežu govoriti, da nam bo sesul krščansko evropsko civilizacijo. Češ da on ne razume, da smo mi v tisočletnem spopadu z islamom, on je pa iz Južne Amerike, kjer tega spopada niso čutili. Češ da bo zdaj odprl vrata trojanskemu konju, ki se bo zapeljal v srce naše Evrope. Ampak papež razume velike globalne spremembe, ki se dogajajo, in jih tudi razume bolj teološko. Kot Božji načrt za prihodnost človeštva.
Rekli ste: kdor hoče živeti, bo živel. Mi nočemo živeti?
Mi smo se odločili za hedonističen način življenja. Ta je nujno egoističen. Ko si v precepu “jaz ali kdo drug”, rečeš jaz, ker je tvoj užitek pred drugim. To se pozna tudi demografsko. Ni toliko otrok, ker se v hedonistični filozofiji kopico otrok razume kot oviro za osebno srečo. Čisto drugače kot v tradicionalnih ali v vzhodnjaških kulturah, kjer je kopica otrok sreča. Definicija sreče je kopica otrok. Že v Stari zavezi, na primer, je kot blažena smrt razumljeno, da ti je dano umreti s kopico potomstva okrog svoje smrtne postelje.
Kako sobivata in kako bosta sobivala krščanstvo in islam?
Islam je misijonarska religija, krščanstvo je misijonarska religija. Islam sanja o islamski Evropi, to so čisto legitimne sanje vseh muslimanov. Mi sanjamo o krščanskem arabskem svetu. To so tudi naše legitimne misijonarske sanje. Samo način, kako misijonariš, kako oznanjaš, je tisto, kar mora biti tako, da je Bogu všeč. Ne moreš tega narediti z mečem, ampak z besedo.
Z islamom nimamo tradicije zgolj miroljubnih srečevanj, to vemo vsi. Islam je bil od vsega začetka precej vojaški, kar se vidi tudi po tem, kako hitro se je širil. Nekaj desetletij po tem, ko je bil v arabskem svetu spočet, je že bil v Španiji. Cvetočo krščansko civilizacijo severne Afrike je povozil v nekaj letih. Tu so še turški vpadi. Zato imamo praspomin na islam kot na nekaj, kar se širi z mečem. Ta praspomin je v evropskem človeku močno prisoten. Evropejec je rad islamofob. To besedo uporabljamo kot psovko, ampak jo lahko tudi kot nekakšno definicijo evropskega človeka. Evropejca je strah islama, ker so take zgodovinske izkušnje. Islam je namreč prihajal in bila je vojna. In ker islamski terorizem poleg tega Evropi danes javno napoveduje vojno, se ne smemo čuditi, če ljudi postaja strah.
Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
