Benediktinec Scicolone, nekoč profesor liturgike na rimski Gregoriani, je dejal: »Prenova Cerkve se začne in konča z liturgijo.« Bogoslužje ni postranska dejavnost Cerkve, temveč osrednja. Cerkev lahko preživi brez katoliškega šolstva, bolnišnic, njej naklonjene politike, infrastrukture … Ne more pa preživeti brez bogoslužja. Cerkev lahko doživi huda preganjanja, le bogoslužni minimum mora ohraniti in ohranila bo samo sebe.
Bogoslužje najprej pokaže stanje Cerkve, vključno z našim zavestnim in nezavednim dojemanjem Boga. Na hitro in nezbrano opravljena maša v zanemarjenem prostoru nam lahko razkrije krizo vere v tistem občestvu bolj kot kakšna sociološka raziskava. Enako nam je lahko sumljivo pompozno bogoslužje, v katerem je veliko forme in malo vsebine. Slednje imenujemo ritualizem. Ritualizem je pravzaprav trik, ko se zaradi mnogih obrednih elementov in zaradi skrbi za njihovo geometrijsko izvedbo ne srečamo z živim Bogom. Pomnimo, da smo Slovenci skupaj z Madžari po raziskavi Aufbruch k ritualizmu nekoliko bolj nagnjeni kot drugi narodi.
Čeprav se s tistimi, ki zahtevajo vrnitev latinske maše izpred zadnjega koncila (običajno jim pravimo »tradicionalisti«), ne strinjamo, jim je treba prisluhniti, ker razpirajo razpravo o nečem tako bistvenem, kot je bogoslužje. Če bomo po njihovi zaslugi še enkrat prebrali koncilsko konstitucijo o svetem bogoslužju in pretresli pokoncilsko liturgično reformo, prav. Če bomo zaradi njihove zavzetosti za od ljudstva obrnjen oltar ter za opravo in jezik izpred pol stoletja prečistili utečeno pojmovanje liturgičnega prostora in oblik, tudi prav. Če bomo skupaj spoznali, kako pomembna je lepota pri bogoslužju, prav. Razprava je dobrodošla.
Več: blog Branka Cestnika
