Leon Marc Nacija, kot je Slovenija, najverjetneje potrebuje dodatni širši identifikacijski okvir, kot ga ponuja država z dvema milijonoma prebivalcev in danim ozemljem. »Jugo–nostalgija«, ki smo ji priča, ima zato poleg možne politične agende tudi povsem nedolžen izvor v omenjeni potrebi po širšem okviru. Generacijo, ki je zrasla po osamosvojitvi v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje (ki se ga pri nas prepogosto preveč poenostavljeno pripisuje temačnemu desničarstvu ali nacionalizmu), pritegne poceni zabava v Sarajevu, Beogradu in drugod. Ta in celo starejše generacije se navdušujejo nad športnimi turnirji držav nekdanje Jugoslavije in celo oživljanjem Titovega lika.
Spomenik revoluciji na Trgu republike v Ljubljani bi bilo najbolje preimenovati v spomenik vsem padlim za domovino in žrtvam revolucije. (Slovenija je ena od redkih držav, kjer nimamo spomenika neznanemu junaku – anonimnemu padlemu, ki pooseblja vse padle.) Preimenovanje spomenika in njegov poklon svojim lastnim žrtvam in tistim, ki niso padli za revolucijo, ampak za domovino – na tej in oni strani, bi pomenil dostojanstven odgovor na nasilno revolucijo, ki ji je bil spomenik prvotno postavljen. Državna zastava, ki z druge strani profanega, banalnega parkirišča deluje improvizirano, skoraj skavtsko, bi se tako lahko preselila ob bok spomeniku, ki se – sam po sebi umetniško delo – zdaj v zadregi skriva pod drevesi in ne sporoča več ničesar, vsaj ne ničesar pozitivnega.