Pred nekaj tedni sem zapisal, da bo, če postane nova predsednica krščanskih demokratov nekdanja desna roka Merklove Annegret Kramp-Karrenbauer, ves teater z odstopom kanclerke s čela stranke dokaj nesmiseln. V petek zvečer se je zgodilo prav to. In ker v politiki veliko štejejo tudi simboli, je prvi signal Nemkam in Nemcem jasen. Tudi po Merklovi bo največjo nemško stranko vodila – Merklova. Resda zmaga ni sijajna, saj je nova predsednica ob vsej asistenci dosedanje strankine mašinerije prilezla do pičlih 52 odstotkov glasov delegatov. Tudi ponujeno roko sprave v podobi novega generalnega sekretarja so privrženke in privrženci obeh poraženih protikandidatov sprejeli mlačno. Paul Ziemiak, dosedanji šef mladih demokristjanov in menda pripadnik konservativne struje, je nabral za strankarski kongres naravnost smešno skromnih 63 odstotkov glasov.
Nič novega pod soncem?
Seveda so zmago Karrenbauerjeve, katoličanke iz male zvezne dežele Posarje, ki je najzaslužnejša za to, da se nemški kancler trenutno ne piše Schulz, kot sem že večkrat napisal, mnogi pospremili z lakoničnim komentarjem, češ da CDU pač ni stranka revolucionarjev in da so delegatke in delegati glasovali za znano stanje. Oddahnili so si verjetno tudi po Evropi, saj kratkoročno ni pričakovati ne pretresov v majavi veliki koaliciji, tej napaki, ki je nazadnje odpihnila Merklovo, ne kakšnega korenitega zasuka v odnosu do najbolj perečih vprašanj sedanjega evropskega trenutka. Celo položaj same Merklove bo manj nepredvidljiv, kot bi bil, če bi se predsednik stranke od predvčerajšnjim pisal Merz. Verjetno ji nekdanja generalna sekretarka ne bo delala težav, če bo res hotela ostati kanclerka vse do naslednjih volitev, lahko pa se po drugi strani zgodi, da bo Merklova laže odložila kanclerstvo predčasno, če se ji bo zdelo, da ga predaja – sami sebi. Ali vsaj nekomu, ki ne bo sitno delal inventure njenega desetletja in pol in razmetaval okostnjakov po omari.
Onkraj plusov
A vprašanje je, ali so kratkoročni plusi, ki jih ni tako malo, vredni zelo verjetnih dolgoročnejših minusov. Rekli smo že, da vsaj kot simbol petkov izid nedvomno pomeni stagnacijo. Odstop Merklove je bil že v izhodišču polovičen. Zdaj se je hkrati pokazalo, da ni imela resnega namena prepustiti vodenja stranke tistim, ki jih je v zadnjih dveh desetletjih skoraj popolnoma utišala. Toda velikemu razočaranju konservativnega krila krščanskih demokratov se bo kmalu pridružilo razočaranju tistih na zahodu celine, ki so se iz Nemčije nadejali signala, da je samostojnejša, od socialnoliberalnega main streama bolj neodvisna pot zmerne konservativnosti možna. Stanje, v katerem Merklova zapušča CDU, je namreč enako nespodbudno kot pri drugih konservativnih strankah na severu in zahodu Evrope. Njeno volilno bazo na eni strani najedajo desni populisti, a nič manj opazno ni odtekanje glasov k zelenim, čeprav se o njem manj govori in piše. Merklova je s kombinacijo idejne brezbarvnosti, mehkega populizma in udinjanja socialnoliberalnemu main streamu sicer dosegla, da jo veliko medijev slavi kot nekakšno mater Terezijo, a je hkrati v zadnjih letih skoraj povsem zabrisala mejo med krščanskimi demokrati in (zlasti) zelenimi.
In nadaljevanje po isti poti bi lahko njeno naslednico zelo zgodaj treščilo ob tla. Razpored prihodnjih volitev je neugoden, da bi bolj ne mogel biti. Ob evropskih volitvah bodo namreč Nemci leta 2019 izbirali deželne parlamente v treh vzhodnonemških deželah. Friedrich Merz je delegatom obljubil prepolovitev Alternative za Nemčijo, ki je na vzhodu najmočnejša. Kramp-Karrenbauerjeva, ki se res lahko pohvali, da je bila proti tej stranki enkrat že uspešna, s hojo po stopinjah predhodnice tega ne bo mogla doseči.
Mogoče vendarle kontinuiteta, ki to ni
Seveda pa pomena politične bližine med nekdanjo in sedanjo predsednico CDU ne gre niti precenjevati. Velikokrat so prav nasledniki, ki so jih močni predhodniki lastnoročno izbrali, najlaže izvedli boleče reze. Dovolj bo omeniti zgolj nam bližnja zgleda Jadranke Kosor in Mateja Tonina. Oba sta ob prevzemu predsedniškega položaja v strankah veljala za utelešeno kontinuiteto, a sta se hitro in učinkovito izvila iz sence Iva Sanaderja in Ljudmile Novak. Tudi Merklova sama je, čeprav jo je (sicer ne neposredni) predhodnik Kohl imenoval “moja deklica”, zelo učinkovito počistila njegovo strankarsko mašinerijo. Vsi našteti dediščine predhodnikov niso odvrgli zaradi tega, ker bi do svojih dobrotnikov nujno gojili zamero, marveč ker drugače ni šlo. In drugače ne gre niti v Nemčiji. Doba Merklove je dosegla svojo mejo, kot sem že večkrat zapisal, predvsem zaradi njene katastrofalne ocene o možnostih nadaljevanja na volitvah poražene velike koalicije. Mogoče bo ravno generalni sekretar Ziemiak tisti, ki bo kljub kontinuiteti kot tolažbi za še vedno vladajočo kanclerko poskrbel za novo smer.
Nazadnje ostane še strašilen zgled iz drugačnega okolja čez lužo. Tudi tam je strankarski aparat uspel izsiliti predsedniško kandidaturo Hillary Clinton. In zgodil se je Trump.
