Čeprav mu niti sicer ne bi bil rad prav nič podoben, v teh dneh še posebej ne bi želel biti v koži Danila Türka. Seveda, doslej je povedal in naredil veliko neumnosti, a se nihče pretirano ne vznemirja in njegova fama očeta naroda je nedotaknjena. Ampak sedaj se je znašel na zares spolzkem terenu, ko bi moral namesto prodajanja političnih in ideoloških puhlic stopiti pred ljudi z jasno besedo.
Predsedniški slalom
Narava naše ustave je (k sreči) takšna, da pride predsednikova beseda do politične veljave v času večjih narodnih nesreč ali bolj profanih, a nadležnih političnih zagat. Po nedelji je dokončno jasno, da v takšni zagati smo. In predsednik je (upravičeno) v stiski. Privoščil si je namreč opazen cikcak.
Spomin Slovencev je k sreči pomanjkljiv, zato se bodo le z bilobilom najbolj “našopani” domislili, da je ista oseba pred nedavnim navijala za predčasno volilno odločanje. So se razmere res toliko spremenile, da mora rekonstrukcija vlade dobiti skoraj absolutno prednost? So se, ampak zgolj tako, da je kredita na strani vladnih strank od referendumske nedelje še manj in je še manj upanja, da jim kdo iz njihove orbite sploh lahko dvigne boniteto. Zavezujočih razlogov za predsednikov obrat torej ni. Razen tistega, da si je po vsem videzu premislil njegov najboljši politični prijatelj, zdaj (napol) bivši minister za visoko šolstvo. Če je pred časom silil na predčasne volitve, so te zdaj zanj “puhlica”.
Vse za ravnatelje in znamke
Minister, drugače od predsednika, vsaj malo upravičeno velja za pametnega politika. Najpametnejšega v Sloveniji, smo slišali lani iz ust njegove goreče podpornice. Sicer bi politično pamet unovčil bolje, ko ne bi gospodarskim interesom dajal prednosti pred vsemi ostalimi, a vendar … Vsekakor je pogruntal, da trenutni paradoksni položaj ni brez lepih možnosti zanj in za njegovo stranko. Po eni strani vlada ne uživa nikakršnega javnega zaupanja. In ni verjetno, da bi si ga še s tako temeljito rekonstrukcijo, v kateri menda res ne bo izvzet njen šef, nedotakljive pa bodo očitno tri Zaresove ministrice in oba eldeesovska junaka, znova pridobila, kot baja predsednik. A po drugi strani je njena moč v parlamentu neomajana. Kot pravi Miheljak, imamo krizo vlade, nimamo pa krize parlamenta. Pustimo kajpak ob strani vprašanje, ali ne pomeni takšna erozija vere v zmožnosti vladajočih hkrati precej načete vere v tiste poslance, ki so jih njega dni izvolili in jim omogočajo preživetje.
Kakor koli, trenutni državni zbor je po zadnjih volitvah nagnjen do te mere v levo (kar je bilo zaradi tesnega izida v boju za prvo mesto premalo opaženo), da trenutno vladajoča kombinacija v njem ne more dobiti alternative. Omenjeno potegne za seboj, da sicer ne zmore več uveljaviti nobene bistvene spremembe – družinski zakonik bo lahko delna izjema, če bo pomagalo ustavno sodišče – lahko pa še dobro leto uživa blagodati oblasti. Po zgledu Iva Bana bo denimo odrezala še nekaj nevšečnih glav in na njihova mesta postavila nekaj všečnih, kar ji utegne priti prav v kakšnih težjih časih. Mogoče bo izdala še kakšno spominsko znamko in z njo znova razveselila biološko precej opešane prvoborce. To je (verjetno) vredno vztrajanja in predsedniškega salta.
Dobrodošli v Bajukovem letu
Toda ko medaljo obrnemo, nas pričaka skoraj popolna ponovitev nesrečnega Bajukovega leta. Vse je kot takrat, samo vloge so zamenjane. S predsednikovim blagoslovom bo parlamentarna (tiha ali glasna) večina pač poskušala za vsako ceno skrpati nekaj podobnega delujoči vladi, ki bo, kot rečeno, žagala in postavljala direktorje in ravnatelje, tiskala znamke in dajala v obtok sumljive kovance, za kaj drugega pa ne bo imela sape. Tudi Bajukov kabinet je imel šibko večino, kar je bil hkrati ves njegov kapital.
Vse bolj se zdi, da lahko samo ena pot morda še privede do obnove dominacije levice po volitvah, ko te (končno) bodo. Tista, po kateri bi se leto 2000 ponovilo scela in bi oblast začasno prevzela dosedanja opozicija. Ampak Janšo je menda tedaj izučilo. In v mamljivi fotelj za nobeno ceno ne bo sedel brez volilne potrditve in brez od sedanje drugačne sestave državnega zbora.
Foto: Urad predsednika republike
