Nedolgo tega je Mario Plešej na tem mestu objavil obširno razmišljanje o izkušnji katoličana, ki ga privlači isti spol. Pobuda za njegov prispevek je bil vprašalnik, ki so ga iz Vatikana poslali škofom po vsem svetu kot pomoč pri pripravi na kar dve zaporedni škofovski sinodi, ki bosta posvečeni pastorali družine in s tem povezanim vprašanjem. Avtor je – na način, ki je delno avtobiografski – opisal problem in predlagal možno rešitev. To je storil argumentirano in na dostojen način.
Ali si je možno želeti več kot to? Da človek resno vzame papeževo vabilo, o njem razmisli in moli, preštudira problem, spoštljivo pove, kje ga čevelj žuli ter predlaga konkretno rešitev? Odzivi komentatorjev na Časniku so pokazali, da nekateri cenimo tak pristop in spoštujemo avtorjev pogum, da je o tem javno spregovoril in način, kako je to storil. Drugi so zavrnili njegov predlog in ga povabili, naj svoj križ nosi z vero in zaupanjem v Božjo milost. Tretji so ga zavrnili brez poglobljenih argumentov. Četrti bi ga nekam poslali. O zadnji skupini, ki je začela šepetaje opravljati avtorja in tiste, ki so mu izkazali naklonjenost, ne gre izgubljati besed, ker pač moški družbi ne pristoji, da bi se ukvarjala z babjimi čenčami (ta družba seveda vključuje številne komentatorice ženskega spola, ki niso babe). Duhovno analizo čenč in opravljanja najdemo tudi pri papežu Frančišku.
Nekateri odzivi so pokazali, zakaj je prav, da se ukvarjamo tudi s tem vprašanjem. Ne gre namreč samo za vprašanje vsebine nauka, ampak tudi za vprašanje našega odnosa do bližnjega. Med komentatorji so namreč taki, ki ne želijo prisluhniti izkušnji sočloveka in se ne želijo pogovarjati z njim. S svojimi komentarji so potrdili ključno avtorjevo predpostavko, namreč, da ni dobrodošel v Cerkvi. Točneje, da je dobrodošel, dokler se skriva, kar pomeni, da ga sprejemamo, ampak ne takega, kot je. Po domače povedano: najbolj bi bili veseli, če ga ne bi bilo, če pa res mora ostati, naj se skrije, da ga ne bomo videli. Če bi to meni nekdo rekel, bi imel s tem velik problem. Razumem avtorja, da želi postaviti to zanj – in za ljudi, ki imajo podobno izkušnjo – pomembno vprašanje, v trenutku, ko nas je sam papež povabil, naj se o tem pogovarjamo.
Najlažje se je delati, da problema ni. Nekateri komentatorji so avtorja želeli preprosto utišati: “Ne moti našega miru!” Vendar tak pristop ni ne human ne krščanski, pa tudi problema ne reši. Uradno katoliško stališče o istospolnih zvezah je jasno, o njem se vsakdo zlahka pouči bodisi preko interneta bodisi v pogovoru z duhovnikom ali teologom. (Na koncu članka prilagam izbor ključnih dokumentov v angleškem jeziku.) Malo manj jasno pa je morda dejstvo, da nauk definirajo koncili in sinode s papežem na čelu in da si papež želi temeljitega posvetovanja pred prihodnjo sinodo. Tajnik sinode je vprašalnik javno objavil ravno zato, ker papež ne želi, da bi škofje prišli v Rim, se potrepljali po ramenih, morda potožili drug drugemu in se ukvarjali le s stvarmi, ki so “varne” in na katere že imamo odgovor. Nasprotno, poziva nas in nam daje priložnost, da se poučimo in oblikujemo vprašanja o rečeh, s katerimi se doslej nismo veliko ukvarjali. Ta metoda, ki je precejšnja novost v pokoncilskem sinodalnem procesu, dejansko omogoča tudi “navadnemu laiku”, da se izrazi, ne da bi se njegov glas izgubil na sestankih pripravljalnih komisij in v zaupnem šepetu med “posvečenimi”. Papež vabi posebej nas duhovnike in škofe, ki smo pogosto precej zaščiteni in neredko tudi odmaknjeni od vsakdanjih problemov večine ljudi, naj življenju pogledamo v oči, takemu kot je, z vsemi gubami in ranami.
Iz odzivov na članek sklepam, da se mnogi bojijo, da bo Cerkev čez noč spremenila bistvene elemente vere. Tega sicer ne povedo naglas, ker bi bila to kritika papeža, tega pa kleriki in “pravi kristjani” ne delamo, ampak v bistvu gre za strah in morda tudi osebno negotovost. Tem velja reči: Ne bojte se. Bog je na delu vedno, kadar ljudje molimo, se dobrohotno pogovarjamo v iskanju resnice in še posebej takrat, ko se škofje zberejo na sinodi pod vodstvom papeža. Gotovo, na koncu sta potrebni tudi trdnost in odločnost v ljubečem zagovarjanju resnice, ampak to ni isto kot nasilje. Kdor misli, da mora resnico uveljavljati s silo ali intrigo, naj se spomni na izkušnjo apostola Petra, ki je Odrešeniku želel pomagati z mečem. Jezus ga je moral umiriti in popraviti škodo, ki jo je storil goreči učenec. Resnice in ljubezni se ne oznanja z mečem. Nasilje in nestrpnost dokazujeta le eno: šibko vero in pomanjkanje zaupanja v Božje delovanje.
Na koncu naj še dodam, da osebno od sinode ne pričakujem radikalnih sprememb v nauku. Morda se motim, ampak kaj jaz mislim, niti ni bistveno. Zaupam, da Bog po škofih vodi svojo Cerkev, naša naloga pa je, da smo odprti za Božje delovanje in da bomo sprejeli sadove sinode, kakršnikoli že bodo. To velja tako za tiste, ki imajo težave s kakšno točko cerkvenega nauka, kot za tiste, ki so prepričani, da so na pravi strani. Vsi smo poklicani, da prisluhnemu Božjemu Duhu, brez vnaprejšnjih pogojev. Konec koncev: nauka ne definirajo ne avtor omenjenega članka ne komentatorji, ampak Bog po škofih, ki v edinosti s papežem in med seboj poslušajo, kaj jim Duh govori. Duh pa ni omejen in govori vsem in po vseh članih Cerkve.
Čeprav mi na “bojnem polju” ne definiramo nauka, pa se mi zdi v času pred sinodo pogovor o vprašanjih, ki nas žulijo, koristen in potreben. Vsak pogovor se lahko konča na različne načine:
- Lahko smo gluhi za izkušnje in predloge sogovorca, se skregamo, užalimo drug drugega in se niti ne pogledamo več.
- Pogovor nam lahko pomaga, da razčistimo pojme, se osvobodimo napačnih predstav in pojmov in pridemo bliže k resnici.
- Pogovor, ki je spoštljiv in ljubeč in neutrudno posluša Božji glas, nam pomaga, da postanemo lepša, bolj človeška in s tem bolj božja skupnost, ko pritrdimo bistvenim resnicam na način, da bodo tisti, ki jih s težavo sprejmejo in na svojih plečih nosijo njihove posledice, videli, da jih slišimo, upoštevamo, razumemo in podpiramo.
Od nas je odvisno, kateri od treh scenarijev se bo uresničil. Osebno se bom trudil za drugega in tretjega. Če pravilno razumem zadeve, podobno razmišljajo tudi Mario Plešej in mnogi komentatorji.
* * * * *
Katekizem katoliške Cerkve, št. 369-373, št. 1601-1666 in št 2331-2400.
Pope John Paul II. On the Family (Familiaris Consortio) http://www.vatican.va/holy_father/john_paul_ii/apost_exhortations/documents/hf_jp-ii_exh_19811122_familiaris-consortio_en.html
Congregation for the Doctrine of the Faith. Considerations Regarding Proposals to Give Legal Recognition to Unions Between Homosexual Persons. July 2003. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/documents/rc_con_cfaith_doc_20030731_homosexual-unions_en.html
Foto: Flickr
