Reformacija kot obče krščansko dogajanje
Približujemo se veliki obletnici: 500-letnici reformacije. Priložnost za velike misli in velike popravke dozdajšnjih misli. Najprej to, da reformacija ni samo Luter in Kalvin. Sodobni zgodovinarji v reformacijo šteje šest tokov:
- nemški tok (Luter);
- švicarski tok (Zwingli, Kalvin);
- anglikanska reforma;
- katoliška obnova (Tridentinski koncil);
- druga reformacija (prečiščenje in utrditev nauka okrog l. 1600);
- radikalna reformacija.
V splošni zgodovini krščanstva se reformacijo vse manj razume kot razkol in vse bolj kot veliko teološko in pastoralno obnovo, ki je trajala dobro stoletje in ki se je dogajala v celotnem zahodnem krščanstvu, vključno v rimskem katolištvu. Tako umevanje je podlaga skupnemu luteransko-katoliškemu dokumentu Od konflikta do skupnosti (link), kakor tudi papeževi nedavni „rehabilitaciji“ Lutra. Slednje je pri katoliških konservativcih vzbudilo nemalo zmede in povečalo njih koprnenje po papežu, ki bo nasledil Frančiška.
Radikalna reformacija in nje levičarsko potomstvo
Ostanimo pri radikalni reformaciji. Anglikanski zgodovinar in teolog Alister E. McGrath tok radikalne reformacije strne v štiri stebre (v slovenščino prevedena knjiga Vodnik po krščanski teologiji I.):
- splošno nezaupanje v zunanje avtoritete;
- zavračanja krsta dojenčkov v prid krsta odraslih vernikov;
- skupna lastnina;
- poudarek na pacifizmu in nenasilju.
Zaradi vztrajanja pri ideji krsta odraslih in pri prekrščevanju ta tok imenujemo tudi anabaptistični. Anabaptistov niso marali ne katoličani ne luteranci ne kalvinisti. Povsod so bili hudo preganjani (vir).
Že s prve vidimo, da so anabaptisti bili nekakšni duhovni predniki kasnejših anarhistov in revolucionarjev oz. radikalne politične levice. (Podobno kot kalvinisti nekakšni duhovni predniki kapitalistov.) Ne verjamete, da obstaja povezava med anabaptisti in levičarstvom? Poglejmo, kako danes v slovenskem prostoru gor držimo štiri „anabaptistične“ stebre:
- prisotnost ideje, da je vsaka avtoriteta boljkone represivna: od avtoritete družinskega očeta (redefinicija družine npr. briše besedo oče) do avtoritete religije in vojske (skoraj gnus nekaterih do lastne nacionalne armade);
- pojavljajo se peticije o prepovedi krsta dojenčkov in ideja, da je krst dojenčka protiustaven; v ozadju čemi tudi ideja, da je vzgoja kot taka nagnjena k represiji in da naj se otrok sploh v vsem „sam odloča“ (permisivna vzgoja);
- poveličevanje javnega (skupnega) gospodarstva pred zasebnim je v Sloveniji skoraj mantra;
- poudarek na strpnosti, politično korektni govorici, mavričnosti.
Vsakoletni slovenski „protestanti“
Anabaptistične smernice niti ne motijo. Tudi v kakšni od postmodernih preoblek ne. Daljni izvir je vendarle evangelij, za katerega vemo, da si ga nekateri krščanski filozofi znajo razlagati tudi po ključu anarhističnega humanizma (prim. Jacques Ellul, Anarhija in krščanstvo). Morda moti nekaj drugega: plitvi in spolitizirani anabaptizem slovenskih modnih „protestantov“, ki so večinoma – tako nam je predvidevati – ateisti.
Vsako leto okrog 31. oktobra, ko je Dan reformacije, na Slovenskem odkrijemo nove ešalone gorečih „protestantov“. Običajno gre za ljudi, ki nimajo nobenega pojma o zgodovinskih in teoloških vidikih Lutrovih 95 tez (prim. komentar Najprej milost, nato knjiga), popolnoma pa se identificirajo z njegovim dejanjem (domnevnega) nabijanja teh tez na cerkvena vrata. Bog jih ne zanima, pod krinko knjigoljubja jih zanima predvsem, kako vzdražiti in amplificirati „nelagodje katoliškega duha ob dnevu reformacije“ – če uporabimo besede Vesne V. Godina (link).
Tudi letos sta se kot vihar dvignila dva taka protestanta: Alenka Bratušek in Luka Mesec. Anabaptistično razvneta sta zgrožena nad požrešnostjo in pohlepom Cerkve, pred katero menda nobena banka in nobena smreka več ni varna. V skrbi za javno dobro, se pravi v skrbi za „skupno lastnino“ zato zahtevata nič manj kot moralno prenovo, da, reformo Cerkve. Lukova mladina je že nabila teze na virtualna cerkvena vrata (link).
Potrebni poboljšanja smo veseli napotkov, ampak …
Katoličani smo veseli njunih in njunih zvestih medijev vnetih želja po našem poboljšanju. Vemo, da se moramo otresti napak in šibkosti. Vsak napotek prav pride.
Hvala vama, Alenka in Luka! Edino to še povejta: molita kaj psalme? Kajti če jih ne molita, nam nista v pomoč. Sta samo tehnični zaznamek ob premikanju dvatisočletne karavane. Majhen vrtinec puščavskega peska, medtem ko naše ponižne kamele nezadržno plovejo preko sipin. Pravi reformator, pravi protestant in anabaptist, tisti, ki bo karavano zmogel tudi preusmeriti, bo namreč človek molitve – psalmično zaljubljen v Boga. Drugače biti ne more.
Alenka in Luka, reformacija je božja. Odložita zato kladivo, prihranita si žeblje in papir, „ne izgovarjajta po nemarnem“ (prim. 2 Mz 20,7) njenega imena!
Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
