Matej Kovač je v Družini (in na Časniku) že pred časom pomembno opozoril na naivna pričakovanja slovenske levice do novega ameriškega predsednika. Toda na desni je bilo prav tako čutiti nekaj naivnosti glede odhajajočega predsednika ZDA in nekaj nepotrebne hladnosti do novega.
Resnici na ljubo, a tudi brez dramatiziranja je treba reči, da nam že znani tvit predsednika vlade kot državi ni koristil. Predsednik vlade še vedno ni čestital Bidnu, res pa je poudaril, da bodo ZDA strateški partner Slovenije, ne glede na to kdo je v Beli hiši, kar seveda drži ali bi vsaj moralo držati – tudi če se vlada zamenja. Sedanja vlada je v dobrega pol leta postavila robustne dolgoročne temelje za odnose z ZDA, katerih bistvo je zagotovitev varnosti Slovenije in njene pozicije v globalni zahodni orbiti. To, na kratko, je prevod političnih dogovorov, ki jih je v tem času Slovenija podpisala z ZDA na področju kibernetske varnosti in jedrske energije.
Janšev tvit ameriške politike do Slovenije ne bo spremenil, bo pa teže priti do fototermina.
Kdo je bolj krščanski: Trump ali Biden?
Dvomim sicer, da je tvit Janeza Janše opazil Joe Biden (morda ga je opazila Melania Trump), toda zagotovo bo z njim in zapoznelim voščilom seznanjen, ko se bo nekoč v prihodnosti na njegovi pisalni mizi znašla mapa z dosjejem Slovenija. Politike do Slovenije to ne bo bistveno spremenilo, bo pa teže priti do fototermina v Beli hiši.
Predsednik Trump je – onkraj nenavadnosti svoje pojave in demonizacije njegove osebe, ki se jo gredo naši mediji še bolj kot ameriški – naredil nekaj koristnih potez: ni se zapletel v nobeno novo vojno, postavil se je po robu vse bolj agresivni Kitajski, naredil poskus v smeri proti Severni Koreji, opozoril na neučinkovitost nekaterih multilateralnih organizacij in pomagal držati ameriško gospodarstvo v dobri kondiciji. V ameriškem notranjepolitičnem diskurzu je dal možnost glasu ponižanim in razžaljenim na desni, desnim populistom, če hočete. Prav tako smo lahko veseli, da se je Slovenka povzpela do Bele hiše – občudovanja uspešnosti nam, Slovencem, močno manjka, smo raje zavistni ali levičarsko enakopravni v povprečnosti.
Biden ni že sam po sebi varuh krščanskih vrednot, ker je katoličan – niti ne njihov nasprotnik, ker demokrat
Toda, ali vse navedeno Trumpa že dela varuha krščanskih vrednot? Ali je njegova simpatija do ameriškega gibanja za življenje že dovolj, da ga za svojega vzamejo katoličani v ZDA in pri nas? Ali so napadi ameriških vodilnih medijev na Trumpa že dovoljšen razlog, da ga kujejo v zvezde slovenski desnosredinski volivci? Krščansko ni le biti za življenje pred rojstvom, krščansko je biti tudi proti smrtni kazni. Krščansko je imeti sočutje do vseh zapostavljenih. Predsednik Trump je – to je najmanj, kar lahko rečemo – zmanjševal in relativiziral problem rasne diskriminacije v ZDA in bil navdušen podpornik ameriškega gibanja za svobodo nošenja orožja, ni se jasno ogradil od skrajnežev. V vsem tem pač ni nič krščanskega.
Krščansko ni le biti za življenje pred rojstvom, krščansko je biti tudi proti smrtni kazni. Krščansko je imeti sočutje do vseh zapostavljenih. Toda prav tako Joe Biden ni že sam po sebi varuh krščanskih vrednot, ker je katoličan – niti ne njihov nasprotnik, ker je demokrat. Ameriške politike ni mogoče brez grobega poenostavljanja preslikavati v naš prostor.
Kakor seveda ni mogoče reči, da je Joe Biden, šele drugi katoličan na mestu ameriškega predsednika po Kennedyju, s svojim veliko drugačnim nastopom in “pravimi” soft sporočili že sam po sebi varuh krščanskih vrednot – ali pa njihov nasprotnik, ker je kandidat Demokratske stranke. V njej namreč najdete osebnosti širokega političnega razpona: od takšnih, ki bi jih Luka Mesec z njihovimi ekonomsko liberalnimi pogledi le debelo gledal, do takšnih, ki bi se zlahka prepoznali v Levici; od zagovornikov delavcev do salonskih levičarjev, ki so se šolali na elitnih univerzah in jim je bilo doma postlano veliko bolje kot kakemu povprečnemu volivcu Republikanske stranke. Tudi tu je nekaj podobnosti s slovenskimi razmerami in slovenskimi levičarji.
Amerike ne bomo spremenili niti se Amerika ne bo sama kar tako spremenila
A podobnosti gredo le do določene mere. Ameriškega notranjepolitičnega diskurza ni mogoče brez velikega poenostavljanja preslikavati v naš prostor, pa naj to počne naša levica ali desnica. ZDA so gromozanska zveza držav, kjer, zelo približno rečeno, njeni zahodna in vzhodna obala ustrezata evropskim stereotipom o liberalni državi, med njima in na jugu pa je neka druga, bolj tradicionalna Amerika, ki ji je za preostali svet malo mar. V vrhovih obeh strank vendarle prevladujejo ljudje, ki se zavedajo pomena ZDA v mednarodnih odnosih in pomena uspešne ekonomije, evropski gospodarski model pa vidijo kot bolj ali manj socialističen.
Odnos do splava, smrtne kazni in pravice do nošenja orožja prav tako ne vlečejo ostre ločnice med obema strankama. ZDA so pač kozmos, ki ga ni mogoče poenostavljati. To velja tudi za medije: slovenska desna sredina bi lahko bila še kako vesela, če bi o njej poročalo profesionalno novinarstvo, kakršno ima liberalni New York Times. Naša vlada pa bi si lahko oddahnila nad takšno levico, kot jo predstavljajo skrbni uporabniki maske med pripadniki Demokratske stranke.
Biden s svetovno politiko ne bo bistveno drugačen od Trumpa
Nič od tega Slovenci ne bomo spremenili, naj zavzamemo takšen ali drugačen odnos do ZDA in ameriških predsednikov. In sprememba na čelu ZDA bo prav tako za Slovenijo imela minimalne, če sploh kakšne posledice.
Bidnova politika do sveta ne bo bistveno drugačna od Trumpove. Seveda bo Biden do kanclerke Merklove in drugih svetovnih politikov vljuden in prijazen, kot se za državnika spodobi. Toda sporočila in interesi za takšno državo, kot so ZDA, ostajajo nespremenjeni, spremenijo se le poudarki in slog. ZDA so preprosto prevelike, da bi lahko čez noč zasukale svojo politiko.
Woke ne pomeni tudi bolj kompetentno: tako leva kot desna opcija izbirata politično
To Biden potrjuje tudi v svojih prvih imenovanjih. Prav tako pa poskuša biti všečen. Saj je tako po celotnem globalnem zahodu, od Finske do Nove Zelandije. Pozornost in hvalo tudi svetovnih medijev žanjejo voditelji, ki v maniri politične korektnosti – ideologije woke – na vodilna mesta imenujejo ženske, istospolno usmerjene in pripadnike manjšin. Kolikor to pomeni dejansko emancipacijo doslej zapostavljenih, je to pozitivno. Toda bojim se, da je predvsem všečno, morda tudi na račun kompetentnosti: če si pripadnik te ali one manjšine, še ne pomeni, da si tudi sposoben.
Če pa gre za pozitivno diskriminacijo, potem je to treba povedati na glas. V teh primerih torej liberalna ali leva opcija izbira prav tako politično, kot se je očitalo Trumpu, Bolsonaru itd. Levo in desno je prisoten trend upora proti t. i. diktaturi meritokracije, ki je razočarala poražence globalizacije levo in desno, ker ni izpolnila obljube enakopravnosti niti ni izboljšanja socialno-ekonomskega položaja za vse.
Politika woke hoče biti predvsem všečna, kar pa ne pomeni, da je bolj kompetentna.
Tudi Slovenija bo morala delati z vsako oblastjo v ZDA. Preprosto zato, ker je najmočnejša država sveta naš zaveznik v Natu, ker deli številne vrednote (ne sicer vseh niti ne v vseh podrobnostih, ker se pač ZDA razlikujejo od Evrope), ker nam lahko v prihodnosti, ko se utegne spor med ZDA in Kitajsko še zaostriti, zagotovi varnost, kakršne nam ne more nihče drug. Trump gor ali dol, Biden gor ali dol.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
