Glede na letošnje geslo Socialnega tedna sem v zadnjem času veliko razmišljal o zaupanju. Vemo namreč, kakšno je stanje v politiki in gospodarstvu. Zdi se, da je postalo nezaupanje in brezup nekakšna modna muha. Politiki so tako ali tako »vsi isti«, torej ni mogoče nikomur zaupati. Vsaj tako je mogoče večkrat slišati med preprostimi ljudmi. In ko je zaupanje v državne institucije povsem na dnu, se oglasi – represija.
Še dobro se spomnim prireditve, Slovenec leta, v Domžalah, pred dvajsetimi leti, ko so tedanjega predsednika republike Milana Kučana, ki je suvereno kraljeval kot najbolj priljubljeni Slovenec tako rekoč na vseh lestvicah, vprašali, ali zaupa ljudem. In je odgovoril: »Komu pa bi, če ne ljudem.« In sprožil nekaj smeha med občinstvom. Naslednje vprašanje: »Kaj storite, če kdo izrabi vaše zaupanje?« Sledi kratek odmor in nato jedrnat odgovor: »Storim nič, zapomnim pa si.« O teh odgovorih sem še dolga leta kasneje veliko razmišljal, tudi zaradi vloge, ki jo je odigral – in jo dejansko še vedno igra – sedaj že nekdanji predsednik republike in zadnji partijski šef, ki je pogosto svaril pred »strankokracijo«. Pa tudi sedaj dostikrat podučuje Slovence, da morajo veliko bolj zaupati v naš pravosodni sistem. Tisti, ki tam delujejo, že vedo, kaj delajo. Na nas pa je, da jim zaupamo in ne rušimo avtoritete sodišč.
In kar velja za sodišča, velja tudi za protikorupcijsko komisijo. Treba ji je brezpogojno zaupati. Če ji ne bomo zaupali, kdo bo potem sploh še preganjal skorumpirane politike? Tako nekako bi lahko povzeli nauk bivšega predsednika države. In očitno ima tudi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Goran Klemenčič, zelo dober spomin, saj je, da bi zaščitil svoj ugled ter ugled organa, ki ga vodi, posegel po represiji in šel v akcijo proti vidnim članom Zbora za republiko, ker so ti »mandelci« v začetku letošnjega leta malo preveč stegnili jezik zaradi spornega poročila KPK o premoženjskem stanju prvakov parlamentarnih strank. V samo vsebino poročila se niti ni potrebno spuščati, saj je bil sporen že način, kako je sporočilo sploh prišlo v javnost in na kakšen način obravnava »obtožence«. Namreč, politik, ki je danes neposredno odgovoren za policijo kot resorni minister, je kot predsednik ene od parlamentarnih strank tedaj očitno pridobil status privilegiranega strankarskega liderja, saj se je z vsebino poročila očitno seznanil prej kot ostali predsedniki parlamentarnih strank. In nazadnje je KPK po inkvizicijsko postavila dogmo: krivi ste. Ker je nad predsednikom KPK in njegovimi sodelavci le še modro nebo, če že niso oni sami bogovi. In ker je ravnanje komisije sprožilo nepričakovano veliko ogorčenja in ostrih besed, je bilo potrebno poseči po »zdravilu« proti tistim, ki imajo najdaljši in najbolj umazan jezik. Da se ve, kaj je v naši državi dovoljeno in kaj je verbalni delikt.
Politično motivirana represija Slovencem ni neznana. Poznamo jo iz časa prejšnjega sistema. Komunistična oblast se je očitno zavedala primanjkljaja legitimnosti svojega položaja in to praznino skušala zapolniti z ustrahovanjem. Navsezadnje je tudi njena ideologija temeljila na antropološkem izhodišču, da je človek zgolj del neke mase, nekega razreda. In če k temu prištejemo še odsotnost priznavanja Najvišjega dobrega, potem se zgodi to, kar je napovedal že Dostojevski: kjer ni Boga, je vse dovoljeno. Očitno je tovrstna mentaliteta ostala močno zakoreninjena v nosilcih nekdanjega režima in tudi v njihovih naslednikih. V devetdesetih letih so za obrambo svojih položajev v tedaj že demokratični Sloveniji uporabljali »mehke« in zvijačne metode. Če je nekdo iz cerkvenih vrst ponergal čez šolski sistem, so javnomnenjski voditelji takoj povlekli na dan javnomnenjske raziskave o zaupanju institucijam. Ker je bilo šolstvo deležno precej višje stopnje zaupanja kot Cerkev, je bilo to dovolj zgovorno sporočilo »cerkvenjakom«, češ, naj utihnejo in se brigajo zase. A takrat je bila LDS močna, danes pa ne more plačati niti telefonskih računov. Pa tudi njeni močnejši derivati, ki so nastali z reciklažo kadrov iz vrst nekdanjih demoliberalcev, vsaj moralno gledano niso kaj dosti v boljšem položaju. To, da obujajo boljševiško ikonografijo in posegajo po represiji, je samo dokaz več, da so v veliki stiski. V sili hudič tudi muhe žre, pravi star pregovor.
Ali torej lahko zaupamo represiji? Slednja je potrebna le v skrajnem primeru. Nad njo ima monopol država, kar je v demokraciji normalno. Toda ne more in ne sme postati politično sredstvo, kot je to sicer navada v totalitarnih režimih. Morda ob tem ne bi bilo odveč omeniti mnenja nekega domačina iz Medžugorja iz leta 1981, ko je kmalu po začetku prikazovanj zaradi zelo povečane represije komunistov, milice in Udbe zgovorno dejal, da bi se od komunistov lahko tudi vrag kaj naučil…
Foto: Komisija za preprečevanje korupcije
