Ob Jezusovem obisku v Betaniji je Marija, Martina in Lazarjeva sestra, vzela funt dragocenega olja iz pristne narde, mu mazilila noge in mu jih brisala s svojimi lasmi. Juda Iškarjot je potrati olja močno ugovarjal. Na dan je privlekel na videz zelo prepričljiv ugovor zoper Marijino ravnanje: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim« (Jn 12,5)? Juda je bil zvit; da bi bil videti čim bolj verodostojen, je operiral s številkami. Samo še to je manjkalo, da bi podal izračun, koliko hlebov in koliko kilogramov rib bi lahko kupili za omenjeni znesek. Sv. Janez, ki je bil zraven, je vedel, da Juda ni bil iskren, zato je zapisal: »Tega pa (Juda) ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,1–6).
Ta uvod povežimo z božjo besedo, ki nam oznanja, da Bog skrbi za nas. Oba odlomka nas želita prepričati, da Bog daje dovolj hrane in tudi dovolj drugih dobrin za dostojno življenje vseh ljudi. Prerok Izaija oznanja: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko« (Iz 55,1). Podobno piše evangelist Matej: »Vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili …« (Mt 14,19–20).
Glede vprašanja, ali Bog res skrbi za človeka, imamo dve veliki težavi: najprej dvom, ali je to, kar govorita Izaija in Matej, res, ko pa več sto milijonov ljudi živi v skrajni revščini; in drugič, zapletamo se v zmotno razlago, zakaj milijoni ljudi živijo v splošnem pomanjkanju. Odgovornost za revščino pripisujemo najprej Bogu, ki naj bi dopuščal krivice, naravne nesreče in nekatere predele sveta prikrajšal za pitno vodo in druge potrebne naravne dobrine. Velik del krivde za lakoto, nepismenost in brezpravnost pa pripišemo tudi politikom.
Božja beseda nedelje nam nedvoumno oznanja, da Bog obilno skrbi za človeka. In ne samo da Bog daje dovolj hrane za vse; hrane je celo veliko več, kot jo vseh sedem milijard ljudi potrebuje. Tudi danes se nadaljuje čudež, kakršen se je zgodil pred Kafarnaumom ob Genezareškem jezeru, kjer vsa množica ni bila le sita, temveč so po večerji nabrali dvanajst polnih košar ostankov kruha in rib.
Razlog, zakaj so milijoni lačni, čeprav Bog daje več kot potrebujemo, je človekov greh, kar seveda ni lahko videti. Še težje pa je jasno pokazati na tiste, ki ta greh povzročajo. O tem ekonomski in politični analitiki malo jasnega povedo. V Betaniji v Jezusovem času nihče ni bil lačen zato, ker je Marija z dragocenim oljem Jezusu mazilila noge, namesto da bi denar, porabljen za olje, razdelila ubogim, temveč so bili nekateri lačni zato, ker je nekdo sistematično kradel denar iz skupne vreče in ga sebično uporabljal. Tudi danes ne bo nihče lačen zato, ker bodo kje na Slovenskem obnovili kakšno cerkev, ali posodobili liturgično opremo, pač pa bodo mnogi v velikih socialnih stiskah, doma in po svetu, izključno zaradi velikih sistemskih grehov tistih, ki imajo moč.
Želimo reči tole: nikoli naj ne nasedamo hujskačem, ki vpijejo, da gre preveč denarja za kulturo, Cerkev, šport ter za dejavnosti, ki spodbujajo človekovo duhovno življenje. Nekateri naivno razmišljajo: vsemu naštetemu dajmo malo manj, pa bodo t. i. socialni transferji večji in zato revščina manjša. Resnica je drugje: revščina sveta ima svoj vzrok v grehu, ki se izraža v velikih sistemskih zlorabah. Pokažimo to na več povsem svežih primerih.
Prvi primer je Južni Sudan, ki je januarja 2011 z referendumom dosegel svobodo in neodvisnost. Ta dežela ima vse možnosti, da bi uspešno gradila 193. državo na svetu. Ima vodno bogastvo reke Nil, izredno velike površine rodovitne prsti in največja mokrišča na svetu, ki omogočajo razcvet kmetijstva. Toda namesto da bi Južni Sudan že sedaj izvažal presežek hrane, je tretjina prebivalcev kronično lačnih in živijo z manj kot enim dolarjem na dan. Samo šest odstotkov Sudancev ima dostop do pitne vode in osnovnih higienskih potrebščin, kot denimo stranišča. Kar 85 odstotkov odraslih ljudi v tej državi je nepismenih, saj je na tisoč prebivalcev en sam učitelj. Cela država, ki je velika kot Španija in Portugalska skupaj, ima komaj 60 km zelo slabo asfaltiranih cest, malo več kot od Ljubljane do Bleda. Državo, ki jo je Bog obdaril z velikimi možnostmi za pridelavo presežkov hrane, tiči v nepojmljivi bedi zaradi peščice ljudi, ki so po osamosvojitvi izpod kolonializma ukradli državo; ko so slekli vojaške uniforme in postali diktatorji svojemu ljudstvu. Ta peščica ljudi, ki skrbi le zase, odpira vrata kitajskim in drugim korporacijam, ki ljudstvu vsako leto odnašajo milijarde naftnih dolarjev. Sudan je namreč bogat z nafto.
Kako pregrešno se je spraševati: ‘Kje je tu Bog? Če bi Bog obstajal, tega ne bi dopustil.’ Bog je svoje opravil več kot z odliko, kajti dal je več kot ljudje v Južnem Sudanu potrebujejo, prav tako, kot nam danes govori Izaija in opisuje evangelist Matej. Tudi v Matejevem času so bili taki, ki so ljudem ukradli državo in si prilastili dobrine, ki jih je Bog namenil vsem. To so bili tisti, o katerih govori začetek odlomka evangelija, ki so usmrtili Janeza Krstnika. Njih je prerok označil kot gadjo zalego in pobeljene grobove. Kdor bi danes s prstom pokazal na tiste, ki držijo v revščini Sudan, bi slej ko prej doživel podobno usodo kot Janez Krstnik.
Drugi primer so Združene države Amerike. Obamova oblast je v letih krize Američanom, davkoplačevalcem, pobrala najprej sedemsto milijard dolarjev, in nato še nekaj, in jih zmetala bankirjem. V reviji Mother Jones so izračunali, da bi s tem denarjem 10 let brezplačno cepili otroke v 117 državah, deset let bi lahko izplačevali 10.000 $ letne nagrade učiteljem v javnih šolah; te so namreč revne, zato premožni šolajo otroke v zasebnih šolah; podvojili bi lahko sredstva za raziskavo aidsa in raka za naslednjih 20 let, pokrili desetletne izpuste CO2 vseh Američanov, do leta 2015 dosegli cilje ZN v boju proti revščini, kupili hiše vsem ameriškim brezdomcem, deset let plačevali zdravstveno zavarovanje vsem trenutno nezavarovanim Američanom itd. Toda od vsega tega ne bo nič, ker je to, kar naj bi pripadalo vsem ameriškim državljanom, pobrala peščica, o kateri bi Janez Krstnik znova ponovil prej navedene besede in seveda tudi tokrat svoj pogum plačal z glavo.
Jezus nas ne podžiga k uporu proti peščici mogočnih, ki držijo množice v revščini. In zakaj ne? Ker tisti, ki se postavijo za voditelje upora, vedno, brez izjeme, nekoč in danes, ljudem ukradejo revolucijo. Prilastijo si zasluge za upor, ljudstvo pa pustijo žejno. Takemu poteku upora smo danes priča v Siriji, Gazi, Egiptu, Sudanu, Libiji in drugod; na to pot stopa sedaj tudi Ukrajina. Voditelji upora vedno sledijo železnemu pravilu, da greh upravlja svet.
Kakšen je potem odgovor evangelija? Najdemo ga na dveh ravneh. Prva raven: namesto upora bi morali katoličani odgovoriti s civilnimi pobudami, s katerimi bi javnost opozarjali na suženjsko delo domačih in tujih delavcev. Iznajti bi morali oblike bojkota proti uničujoči moči bančne oligarhije in korporacij, ki so pogosto močnejše od vlad posameznih držav in institucij Evropske unije. Zbrati bi morali pogum za ustanavljanje sodobnega zadružništva v obliki hranilnic in posojilnic, proizvodnih obratov itd.
Duhovni odgovor, ki je najmanj enako pomemben kot civilne pobude, pa lahko kristjani najdemo v besedah preroka Izaija, ki pravi: »Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in živela bo vaša duša.« Odgovor nam podaja tudi sv. Pavel, ki nam govori: »Bratje in sestre, kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota. Kajti v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil« (Rim 8,35–36).
——————————————————————————–
Besedilo je nedeljska homilija v župniji Ljubljana – Stožice, prebrana 3. avgusta 2014;
Iz 55,1-3; Rim 8,35.37-39; Mt 14,13-21
