Ah, ta nesrečna (a)simetrija… (1.del)

volitve08…ali zakaj v naši državi potrebujemo uvedbo večinskega volilnega sistema. Če bi seveda obstajala (politična) volja za kaj takšnega.

V zadnjem času se je znova okrepila debata o tem, kako bi bilo mogoče dolgoročno rešiti slovensko politično in gospodarsko krizo. Sedaj je že jasno, da krize ne bo mogoče premagati brez sistemskih sprememb, kar zajema tudi spremembe ustave. Kot je znano, je največja opozicijska stranka SDS že pred nekaj leti, ko kriza še ni bila tako zaostrena kot sedaj, na svojem kongresu predstavila predlog ustavnih sprememb pod nazivom »druga republika«. Kot je bilo mogoče pričakovati, so medijske izpostave postkomunistične elite omenjene predloge takoj etiketirali kot poskus nekakšnega prevratništva po okusu Janeza Janše. Zato tudi v politiki predlogov ustavnih sprememb nihče ni vzel pretirano resno. Morda pa bi bilo drugače, če bi bil predlagatelj nekdo drug? Kajti v naši državi je pomembno, kdo kaj reče in ne kaj kdo reče. To lekcijo smo navsezadnje vzeli že v času, ko je ljubljansko nadškofijo vodil sedanji kardinal Franc Rode in ko je tako rekoč vsak njegov stavek postal predmet posebne medijske obdelave – tudi če je isti stavek pred njim izrekel že nekdo drug (seveda brez hujših posledic).

Sistemske spremembe ne zadostujejo

Seveda pa je jasno, da v pogojih sedanje politične krize zgolj sprememba sistema ne bo dovolj. Tudi leta 1990 smo imeli prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni in dobili smo demokratično izvoljeno oblast, vendar se je s socializmom okužena mentaliteta slovenskega naroda ohranila vse do danes. In tudi nič ne kaže, da bi v bližnji prihodnosti doživela tako potrebno preobrazbo. Zato se lahko strinjamo z znano mislijo, da je mogoče spremeniti politični sistem v nekaj letih, medtem ko je za spremembo miselnosti potrebno več generacij. Pa še to pod pogojem, da so stari vzorci mišljenja obsojeni kot neustrezni. V Sloveniji se to na žalost (še) ni zgodilo.

V sedanjih pogojih (oz. sedanjem razmerju sil) je iz tega razloga nemogoče pričakovati, da bi prišlo do nekakšne paketne spremembe ustave. Za spremembo ustave ali morda celo sprejem nove je namreč potrebna dvotretjinska večina, kar v praksi pomeni politični konsenz tako koalicijskih kot opozicijskih strank o določenih spremembah. V sedanjih zaostrenih pogojih bi se moral zgoditi čudež, da bi stranke sploh dosegle kakšen dogovor. Državni zbor pač ni evropski parlament, kjer je komunikacija ter iskanje kompromisa med poslanci oz. poslanskimi skupinami različnih političnih opcij nekaj normalnega. Ko sem se v preteklosti pogovarjal s Slovenci, ki delajo v Bruslju (predvsem v evropskem parlamentu), se niso mogli načuditi razliki med evropskim parlamentarizmom (ki seveda ni idealen) ter slovenskim političnim zverinjakom. A bilo bi napačno, če bi se prepustili neki stereotipni »vsegliharski« oceni, češ da so v slovenski politiki vsi isti. Poleg izrazite politično-družbene asimetričnosti imamo še dodatno težavo – v glavah precejšnjega dela Slovencev je še vedno vgrajena mentaliteta avantgardnega sovraštva – seveda do tistih, ki jim je bila dodeljena vloga razrednega sovražnika.

(Ne)spremenljiva ustava

Prav iz tega razloga je skoraj nemogoče pričakovati, da bi lahko v bližnji prihodnosti doživeli kakšne korenite spremembe ustave. Kajti ustava naj bi bila kot temeljni pravni akt države čim bolj stalna in čim manj podvržena spremembam. Slovenska ustava je stara komaj 22 let, medtem ko imajo nekatere države z dolgoletno demokratično tradicijo že zelo dolgo časa nespremenjeno ustavo. Titova Jugoslavija je imela v slabih petdesetih letih svojega obstoja tri ustave: prva je bila sprejeta leta 1946 in je bila praktično kopija sovjetske ustave, druga je bila sprejeta leta 1963 in tretja, imenovana tudi »Kardeljeva«, leta 1974. Vse te ustave so bile podvržene številnim spremembam in amandmajem. Enako velja tudi za republiške ustave. Slovenija je šla v samostojnost še s staro socialistično, vendar nekoliko popravljeno ustavo iz leta 1974, čeprav so v času slovenske pomladi obstajala prizadevanja za sprejem nove ustave (npr. leta 1988 s t. i. pisateljsko ustavo). Prvi amandmaji k republiški ustavi, ki so vodili v samostojnost, so bili sprejeti že septembra 1989, leto kasneje, ko smo imeli že demokratično izvoljeno skupščino (čeprav smo realno imeli kombinacijo nekoliko reformiranega socialističnega sistema ter političnega pluralizma) je sledil drugi paket amandmajev. Junija 1991 pa je tedanja skupščina sprejela še zadnje amandmaje, ki so izid plebiscita iz leta 1990 spravili v pravno obliko. A za samostojno državo ni bilo dovolj zgolj sprejeti pravne akte, pač pa prevzeti tudi efektivno oblast, to pa je bilo potrebno braniti tudi s tedaj komaj nastajajočo slovensko vojsko, imenovano še Teritorialna obramba RS.

Povožena volja ljudstva

Morda pa bi kazalo v tem trenutku najprej posvetiti pozornost spremembi volilnega sistema, čeprav koalicijske stranke ne skrivajo odpora do teh sprememb. Kot je znano, je SDS že leta 1996 predlagala uvedbo dvokrožnega večinskega sistema in s pomočjo zbranih 40.000 podpisov dosegla razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o uvedbi dvokrožnega večinskega sistema. Namreč, po tem sistemu so državljani Slovenije na prvih demokratičnih volitvah izbirali člane zbora občin tedanje skupščine (po starem skupščinskem sistemu je bila republiška skupščina deljena na tri zbore: na družbeno-politični zbor, zbor občin ter zbor združenega dela – slednjega je na nek način nato nasledil Državni svet RS; člane družbeno-političnega zbora pa smo volili po precej zapletenem proporcionalnem sistemu). Očitno je bil strah tranzicijske levice pred uvedbo večinskega sistema že leta 1996 dovolj močan, da se je poslužila proceduralnih zvijač, s katerim je na nek način »potopila« sicer uspešno izveden referendum. Tako je skupina 30 poslancev strank tranzicijske levice zahtevala referendum o uvedbi proporcionalnega sistema, ki se je le za malenkost razlikoval od obstoječega, Državni svet RS pa referendum za uvedbo kombiniranega sistema. Oboji so torej izkoristili možnost za razpis referenduma, zakonodajalec pa je referendume združil, s čimer smo imeli v enem dnevu kar tri vzporedne (!) referendume, pri katerih je le predlog za uvedbo večinskega sistema dobil več glasov ZA kot PROTI. Vendar je državna volilna komisija vse tri referendume štela kot en referendum in presodila, da je glede na število oddanih glasov večinski sistem dobil le 44,5 odstotka glasov. Iz tega je seveda sledilo, da nobeden od predlogov ni dobil potrebne večine. Vendar je bil takšen sistem štetja zelo problematičen, saj je dejansko z razpršitvijo glasov ter nelegitimnim združevanjem treh referendumov v enega zakonodajalec, tj. državni zbor, dejansko degradiral predlog za uvedbo večinskega sistema. To napako je dve leti kasneje skušalo popraviti ustavno sodišče z odločbo, ki je za zmagovalca referenduma razglasila dvokrožni večinski sistem. Vendar brez uspeha, kajti škoda je bila že storjena, saj so nekatere politične stranke na tej podlagi iskale vse mogoče izgovore, da jim večinskega sistema ne bi bilo treba uzakoniti – od tega, da je ustavno sodišče goljufalo in poteptalo najbolj preprosta načela matematike (ker 44,5 odstotka pač ni večina, torej noben predlog formalno ni bil izglasovan) pa vse do tega, da poslanci niso dolžni upoštevati »navodil« ustavnega sodišča. Celo ko je tedanji predsednik vlade ter LDS dr. Janez Drnovšek obljubil parlamentarno podporo večinskemu sistemu, se je hitro znašel tedanji vodja poslancev LDS Tone Anderlič in slovenski javnosti samozavestno pojasnil, da »ni Boga in ne predsednika stranke«, ki bi ga lahko »komandiral«, kako bo v parlamentu glasoval. Po večkratnih neuspešnih poskusih uzakonitve na referendumu izražene volje je nato tedanji poslanec (ZL)SD Miran Potrč predlagal spremembo ustave, ki do tedaj ni natančno opredeljevala veljavnega volilnega sistema (pač pa je to urejal zakon), in sicer v smeri zapisa proporcionalnega sistema v ustavo. Ob asistenci poslancev tedaj že združene SLS in SKD (danes »samo« še SLS) je parlamentarna dvotretjinska večina sprejela Potrčev predlog in tako proceduralno korektno, vendar na nelegitimen način povozila ljudsko voljo ter odločbo ustavnega sodišča. Zgodba o večinskem sistemu se je tako nesrečno končala – v škodo Slovenije.