A. Vodopivec, Novi glas: Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

Vzgojni alarm

“Resnična težava je v svetu odraslih, ki se že trideset let odpovedujejo vzgoji mladih oziroma teoretizirajo ne-vzgojo; potem se pa čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši”.
(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni, kardinal Giacomo Biffi, leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletij lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in je skupni imenovalec številnih tragičnih dogodkov minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmisel, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu. Ne vemo, s kakšnimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošasti Pokemonov po koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih se vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletji samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da je napredek brez razvoja lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da sta kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvila nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekakšnega podeželskega “barbarstva” do “urbane civilizacije”, obenem pa jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih, so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost. Tako so bili kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih “otrok zlate dobe” smo postavljeni pred drugačno resničnost.

Tu se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa smo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridesetletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta ter bi morali gledati v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela “zlato dobo” gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpušnih plinih in nas bo zasula gora smeti.

Več lahko preberete v prilogi Bodi človek! na noviglas.eu.