Ko sem se rešil, sem se počutil kot na novo rojen. Tudi v bolnišnici sem ležal kot dojenček, čisto šibak. Vse sem začel na novo, svojo pustolovščino opisuje upokojeni podjetnik Anton Tomažič.
Od kod ljubezen do potovanja?
Kot podjetnik sem vedno želel biti na tekočem z najnovejšim stanjem tehnologije na svojem področju in sem zato redno obiskoval tudi strokovna srečanja v tujini. Če so bila v kakšnih zanimivih krajih, še toliko bolje! Odkar sem v pokoju, to je zadnjih nekaj let, pa zelo rad kolesarim, tudi v tujini.
Združevali ste računalništvo in potovanja, poslovno s prijetnim.
Šel sem na strokovno konferenco, ki je bila slučajno na karibskem otočku Nevisu. Takrat sem prvič slišal za ta otok, ki je osamljen, na njem je okoli deset tisoč ljudi, v sredini je vulkanski vrh Nevis Peak, visok prek tisoč metrov. Ta je zdaj “moja gora”. Bilo mi je tako všeč, da sem želel naslednje leto tja peljati vso družino. Otroka sta bila takrat še majhna – pet in sedem let. Čudovito smo se imeli, vsaj prvih deset dni.
Ko ste šli na Nevis, ste torej vedeli, kam se podajate. Vedeli ste, kaj pomeni iti na tako goro.
Če kot Slovenec vidim goro, pač pomislim, da bi šel na vrh. Ko pa sem domačine vprašal, ali so se že povzpeli nanjo, sem po navadi dobil negativen odgovor. Vprašam torej, zakaj ne. Oni pa obratno: “Ja, zakaj bi pa šli?” Včasih sem bil planinski vodič, zato sem obvladal tudi hribolazenje. Predzadnji dan dopusta sem se namenil sam povzpeti na to goro. Lahko bi šel tudi iz druge smeri, kjer je bila uhojena pot. Meni pa tudi iz naše strani ni delovala preveč strma.
Nameraval sem se vzpenjati do 12. ure, če pa mi do takrat ne bi uspelo priti do vrha, bi se začel vračati po isti poti. Tako se je tudi zgodilo. Me je pa presenetilo, kako počasi napreduješ po džungelskem terenu. Zato sem bil zelo utrujen in ko sem se vračal, sem padel v veliko luknjo. Nisem mogel ne naprej ne nazaj. Nekaj dni sem potem preživel tam.
Ko sem se rešil, sem se v vseh pogledih, fizično in psihično, počutil kot na novo rojen. Tudi v bolnišnici sem ležal kot dojenček, čisto šibak. Vse sem začel na novo, letos je pa od tega 15 let.
V knjigi ste zapisali, da ste bili sicer ujeti v luknji, vaše misli pa so bile še vedno svobodne. O čem ste takrat razmišljali, kaj vam še danes ostaja?
Po eni strani sem razmišljal, kako se bom rešil, po drugi strani pa se ti vsak dan vedno bolj bliža tudi misel na to, da se morda ne boš rešil.
Že prej sem bil veren, od takrat pa sem še toliko bolj. Veliko sem molil in to mi je dalo moč. Lahko rečem, da me niti za trenutek ni zagrabila panika, čeprav sem bil ranjen. Molil sem, mislil na domače. Noči so bile zelo dolge, ker nisem mogel spati, predvsem tudi zaradi mraza. Morda sem zadremal po deset minut, pa sem se spet zbudil. Noči so bile strahotno dolge.
Seveda, najprej “obdelaš” svoje življenje za nazaj. Pomisliš pa tudi: kaj pa, če se bom rešil, se bo moje življenje kaj spremenilo? Ves ta dogodek me je kar spremenil. Rekel bi, da na bolje. Kot marsikakšne druge nesreče in bolezni. Na koncu vidiš, da so bile tudi koristne. Spremenil sem se predvsem v tem smislu, da se več toliko ne vznemirjam zaradi malenkosti. Zakaj bi se jezil, če obstanem v prometnem zastoju? Sem življenjsko ogrožen? Nisem. Sem žejen? Pač nekaj popijem.
Veliko sem mislil tudi na družino. Drugi del knjige je ženina zgodba, ki je ravno tako zanimiva. Ona je priganjala reševanje ter hkrati skrbela za otroka. Najina zveza se je po tem dogodku še bolj utrdila. Dokaz je verjetno tudi to, da smo po 15 letih šli v isti zasedbi spet na Nevis.
V knjigi vsak dan izpostavite eno temo, o kateri ste razmišljali, ko ste v jami čakali, da vas pridejo rešit. To so verjetno teme, ki so vam bile v življenju najpomembnejše.
Verjetno jih nisem izbral, zgodile so se mi. Ko misliš, da so ti dnevi šteti, razmišljaš o ključnih stvareh: o veri, ljubezni, strahu, domovini in podobno.
Zanimivo se mi je zdelo, da ste v takem položaju – v luknji, v negotovosti – razmišljali tudi o slovenski politiki.
Še nekaj let pred tem – v času osamosvojitve, slovenske pomladi, sem bil zelo aktiven v politiki in to sem res delal z velikim veseljem. Tistih nekaj let me je to popolnoma zaposlovalo in mi ogromno pomenilo. Čeprav sem leta 1992 politiko pustil oziroma so Narodne demokrate volivci dali na stran, to ostane v tebi. Vedno sem bil domoljub, nikoli mi ni bilo vseeno za Slovenijo. Zato je logično, da sem razmišljal tudi o teh stvareh.
Kaj vam iz teh razmišljanj ostaja še danes?
Predvsem to, da nikoli ne smeš obupati. Treba se je boriti. Čez dan sem poskušal vse mogoče stvari, da bi se rešil. Nekaj mi je uspelo, nekaj mi ni. Najbolj inovativno je to, da sem pil svoj urin, ker bi sicer že prvi dan dehidriral. Pil sem ga potem še vse dneve in to me je reševalo, sicer bi umrl. Zadnje tri dni sem bil pa že na poti, potem ko sem nekako zlezel iz jame. Uporabil sem kar precej veščin, ki sem se jih naučil pri tabornikih ali pri planincih. Vsem priporočam, naj svoje otroke pošljejo k skavtom, da se naučijo preživeti v naravi.
Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
