Ko se z novim šolskim letom začnejo vračati šolarji v šolske klopi, se mnogi med njimi vrnejo tudi v veroučne učilnice po naših župnijah. Pred dnevi sem slišal nekega župnika, ki je oznanil nekako takole.
»V začetku septembra se bo začel verouk. Trenutno se dogovarjamo z vodstvom šole za uskladitev urnika. Ker bo letos v šoli več izbirnih vsebin, se lahko zgodi, da nam ne bo preostalo dovolj prostega časa za verouk med tednom in ga bomo morali imeti tudi ob sobotah. Starše prosim za razumevanje.«
Verska svoboda – »lakmusov papir«
Ta drobni dogodek dokazuje, da se odnos nove, navidezne demokratične oblasti glede verouka oziroma verske in moralne vzgoje, do katere imajo otroci in njihovi starši z ustavo in mednarodnimi dokumenti o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zajamčeno pravico, ni v ničemer spremenil glede na tiste razmere, ki so vladale v času komunizma, razen v nekaj redkih primerih, ko daje šola na voljo župniji prostor, a še to pod takimi pogoji, kot da bi šlo za kužno nevarnost. (Časovni razmik med poukom in veroukom, vsakoletno obnovljivo dovoljenje samega šolskega ministrstva ipd.) Zakaj sem si dovolil zapisati, da je naša oblast samo navidezno demokratična? Zato, ker je po prepričanju številnih teoretikov človekovih pravic in temeljnih svoboščin ravno verska svoboda v neki družbi »lakmusov papir« splošne družbene svobode in spoštovanja celotnega korpusa človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato ne preseneča, če Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki pravno obvezuje tudi Slovenijo, dovolj jasno določa: »Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem« (Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Protokol, 2. člen). Tudi politično delovanje Sveta Evrope v zadnjih letih na različnih ravneh in v različnih resolucijah poudarja pomen religiozne kulture ter ustrezne religiozne in etične izobrazbe in vzgoje. Verska svoboda za otroke v šoli je sestavni del verske svobode v družbi. Odnos slovenske javne šole, ki vernost učencev ignorira in ne jamči možnosti njihovega verskega izobraževanja, ni drugega kot ena od nepreseženih dediščin komunističnega ideološkega totalitarizma.
Zdi pa se, da to nikogar več ne moti, niti samih staršev ne. Niti dejstvo, ki bode v oči, da smo poleg Francije in Albanije edina evropska država, kjer je šola za vsako solidno in primerljivo obliko religioznega izobraževanja nepredušno zaprta. Pa še pri tem velja upoštevati, da sta glede tega Francija in Albanija, vsaka na svoj način, zgodovinsko posebni državi in da je v Franciji stanje veliko manj »trdo« kot v Sloveniji, saj obstajajo zakonsko predvideni pastoralni centri ali tako imenovane »aumôneries« v srednjih šolah ter konfesionalni verouk v konkordatnih deželah Alzaciji in Loreni. Torej je Slovenija še večja izjema. Že samo dejstvo, da smo v tem skoraj edini, pove dovolj. Pove, da za to ni nobenega utemeljenega in razumnega razloga. Če bi bil, bi ga upoštevali tudi drugod. Ostane torej samo en razlog: nerazumno sovraštvo do krščanstva in katolištva ter zadrti predsodki proti Cerkvi in veri. Ti predsodki se z vsakim novim šolskim letom utrjujejo, tako da so hkrati povod in posledica. Nepoznavanje vernosti rojeva predsodke. Predsodki pa krepijo omalovaževanje in nepoznavanje.
Aktualnost verstev
Po drugi strani pa prav naš čas kliče po okrepljenem poznavanju verstev, kajti podobe Boga, kakor jih svojim vernikom posredujejo verstva, niso vse enakovredne. Lahko bi parafrazirali znani rek in rekli: Povej mi, v katerega boga veruješ, pa ti povem, kdo si. Evropa in z njo tudi naša država postaja vedno bolj multikulturna. Migracijski tokovi, ki postajajo eden glavnih družbenih, političnih in ekonomskih vprašanj in težav, pa so na najrazličnejše načine močno povezani tudi z verstvi. So posledica verskih nestrpnosti in rojevajo nove nestrpnosti, ogrožajo tisočletno kulturno identiteto ljudi in narodov ter spodbujajo vsakovrstne odzive nase.
Ko se sprašujemo, kako je mogoče, da smo tudi v tem, za demokracijo tako pomembnem pogledu evropska izjema, ni druge razlage kot to, da se na področju šolstva komunistični odnos do religioznosti ni spremenil, ampak se je kvečjemu samo preoblekel.
Več lahko preberete na demokracija.si.
